Page 63 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 63
Spravna dejanja
italijanske odnose v času od obdobja 1880–1918 do obdobja 1945–1956, je
bil to eden najodločnejših korakov v poskusu zbliževanja nacionalnih kon-
fliktnih spominov (Kacin Wohinz idr. 2001). Povzetek najključnejših do-
godkov na obmejnem območju je spisan na zgolj osemnajstih straneh, kar
se zdi največji možen konsenz, ki so ga zgodovinarji z obeh strani nacional-
ne meje uspeli doseči. Medtem ko je na slovenski strani poročilo objavljeno
na uradnih spletnih straneh vlade, ga italijanska vladna stran ni objavila,
temveč je do njega mogoče priti le prek objav inštitutov, ki se zanimajo za
zgodovino vzhodne meje. Kot opažata italijanski raziskovalki Roberta Al-
tin in Natka Badurina (2018, 188), poročilo ni vzbudilo javnega interesa niti
ga niso sprejeli izobraževalci, ki jim je bilo namenjeno.
Pomiritveni spomini v leposlovju ter konflikt med italijanskim
urbanim ter slovanskim ruralnim
Pomiritvene spomine je bolj kot v prevladujočem javnem diskurzu, z izje-
mo nekaj zgoraj naštetih, mogoče zaslediti v alternativnih oblikah kolek-
tivnega spomina v obliki leposlovja, filma, gledališča ipd. Kot že rečeno,
so prav istrski književniki prvi po večdesetletnem molku spregovorili o is-
trskem »eksodusu« (Dota 2010, 73–85). V razdelku o leposlovju ne name-
ravam analizirati obilice izseljenske literature na temo »eksodusa« izpod
peresa ezulov ali njihovih potomcev; nisem strokovnjak s področja literar-
nih študijev, da bi imela tovrstno znanje. Kot etnologinja lahko kvečjemu
omenim nekatera dela s področja leposlovja in gledaliških predstav ali jav-
nih dogodkov na temo sporne obmejne preteklosti, ob katerih sem spo-
znavala kompleksno problematiko ali so po mojem mnenju imela določen
vpliv na sedanje prebivalstvo Istre. Pri tem pa se je potrebno zavedati, da
so te oblike interpretacije preteklosti navadno dosegljive ožjemu krogu lju-
di, navadno intelektualcem in tistim, ki se posebej zanimajo za temo, žal
pa ne dosežejo širše javnosti, kot jo dosežejo običajni mediji. Splošen vtis
je, da do teh kulturnih dosežkov ne dostopa večina delavskih migrantov iz
južnih republik nekdanje Jugoslavije, ki so se množično priseljevali v Istro
v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja (Kalc 2019). Navadno jih na tovrstnih
kulturnih manifestacijah ni videti med občinstvom.
Med pisatelji, ki obravnavajo obmejnega človeka v primežu zgodovin-
skih vrtincev, velja najprej omeniti Fulvia Tomizzo, rojenega v hrvaškem
delu Istre, delujočega tudi v Kopru in po izselitvi v Trstu. Pisatelj, ki se je
»identificiral z mejo« (Hladnik-Milharčič 2008), je bil zaradi svojega promo-
viranja multikulturnosti, prizadevanj za zbliževanje obmejnih različnosti
in nasprotij, izogibanja enostranskim pogledom itd. preveden v številne je-
61
italijanske odnose v času od obdobja 1880–1918 do obdobja 1945–1956, je
bil to eden najodločnejših korakov v poskusu zbliževanja nacionalnih kon-
fliktnih spominov (Kacin Wohinz idr. 2001). Povzetek najključnejših do-
godkov na obmejnem območju je spisan na zgolj osemnajstih straneh, kar
se zdi največji možen konsenz, ki so ga zgodovinarji z obeh strani nacional-
ne meje uspeli doseči. Medtem ko je na slovenski strani poročilo objavljeno
na uradnih spletnih straneh vlade, ga italijanska vladna stran ni objavila,
temveč je do njega mogoče priti le prek objav inštitutov, ki se zanimajo za
zgodovino vzhodne meje. Kot opažata italijanski raziskovalki Roberta Al-
tin in Natka Badurina (2018, 188), poročilo ni vzbudilo javnega interesa niti
ga niso sprejeli izobraževalci, ki jim je bilo namenjeno.
Pomiritveni spomini v leposlovju ter konflikt med italijanskim
urbanim ter slovanskim ruralnim
Pomiritvene spomine je bolj kot v prevladujočem javnem diskurzu, z izje-
mo nekaj zgoraj naštetih, mogoče zaslediti v alternativnih oblikah kolek-
tivnega spomina v obliki leposlovja, filma, gledališča ipd. Kot že rečeno,
so prav istrski književniki prvi po večdesetletnem molku spregovorili o is-
trskem »eksodusu« (Dota 2010, 73–85). V razdelku o leposlovju ne name-
ravam analizirati obilice izseljenske literature na temo »eksodusa« izpod
peresa ezulov ali njihovih potomcev; nisem strokovnjak s področja literar-
nih študijev, da bi imela tovrstno znanje. Kot etnologinja lahko kvečjemu
omenim nekatera dela s področja leposlovja in gledaliških predstav ali jav-
nih dogodkov na temo sporne obmejne preteklosti, ob katerih sem spo-
znavala kompleksno problematiko ali so po mojem mnenju imela določen
vpliv na sedanje prebivalstvo Istre. Pri tem pa se je potrebno zavedati, da
so te oblike interpretacije preteklosti navadno dosegljive ožjemu krogu lju-
di, navadno intelektualcem in tistim, ki se posebej zanimajo za temo, žal
pa ne dosežejo širše javnosti, kot jo dosežejo običajni mediji. Splošen vtis
je, da do teh kulturnih dosežkov ne dostopa večina delavskih migrantov iz
južnih republik nekdanje Jugoslavije, ki so se množično priseljevali v Istro
v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja (Kalc 2019). Navadno jih na tovrstnih
kulturnih manifestacijah ni videti med občinstvom.
Med pisatelji, ki obravnavajo obmejnega človeka v primežu zgodovin-
skih vrtincev, velja najprej omeniti Fulvia Tomizzo, rojenega v hrvaškem
delu Istre, delujočega tudi v Kopru in po izselitvi v Trstu. Pisatelj, ki se je
»identificiral z mejo« (Hladnik-Milharčič 2008), je bil zaradi svojega promo-
viranja multikulturnosti, prizadevanj za zbliževanje obmejnih različnosti
in nasprotij, izogibanja enostranskim pogledom itd. preveden v številne je-
61
