Page 65 - Droge in nekemične zasvojenosti v Obalno-kraški regiji in Primorsko-goranski županiji / Droge i nekemijske ovisnosti u Obalno-kraškoj i Primorsko-goranskoj županiji. Zbornik povzetkov. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 65
emične ali vedenjske zasvojenosti DROGE IN NEKEMIČNE ZASVOJENOSTI
(Behavioral Addictions) V OBALNO-KRAŠKI REGIJI
IN PRIMORSKO-GORANSKI ŽUPANIJI
Mirna Macur
Kaj je zasvojenost in kaj vse je zasvojenost? Ameriško združenje za medi-
cino zasvojenosti ASAM (American Society of Addiction Medicine) je leta
2011 objavilo novo opredelitev zasvojenosti, s katero poudarja, da gre za
»kronično motnjo v delovanju možganov in ne samo za vedenjsko težavo,
ki je posledica pretiranega uživanja alkohola, mamil, predajanja igram na
srečo ali spolnosti. Zasvojenost je predvsem kronična bolezen možganske-
ga nagrajevalnega kroga in centrov, ki so povezani z motivacijo in spomi-
nom. Nedelovanje teh sklopov nevronskih povezav se kaže na biološki, du-
ševni, družbeni in duhovni ravni. Izraža se v posameznikovi patološki po-
trebi po ugodju in/ali sprostitvi ob uživanju snovi in izbiri določenih ve-
denj« (»Kaj je zasvojenost?«, 2015). Ne glede na to uradna mednarodna
klasifikacija bolezni MKB-10 tako še vedno pozna zgolj tradicionalne ob-
like zasvojenosti, kot so z alkoholom, prepovedanimi drogami in tobakom.
V okviru klasifikacije mentalnih bolezni DSM-V pa je bilo na novo uve-
deno poglavje »Non-Substance-Related Disorders«, kamor od maja 2013
uvrščamo le hazardiranje (ang. »Gambling Disorder«). A vendar je vrst
zasvojenosti, ki niso povezane z uživanjem substanc, več, naporov za njih-
ovo umestitev v DSM-V pa prav tako.
Vse več je pokazateljev skupnih lastnosti različnih oblik zasvojenosti –
tako za kemične kot za nekemične zasvojenosti: dominantnost te dejav-
nosti v življenju posameznika; sprememba razpoloženja ob vključitvi v ak-
tivnost; toleranca (posameznik postopoma povečuje čas, ki ga namenja tej
aktivnosti); umik (neprijetna čustvena stanja, ki se pojavijo, ko oseba ne
more izvajati želene aktivnosti); konflikt (le-ta se pojavi z bližnjimi osebai
ali z drugimi rednimi aktivnostmi posameznika ali znotraj posameznika
zaradi prevelike količine časa, ki jo porabi za navedeno aktivnost); ponovi-
tev predhodnih vzorcev vedenja (Egorov, 2013; Griffiths, 2015). Vse te last-
nosti namreč služijo kot kriteriji za diagnozo.
63
(Behavioral Addictions) V OBALNO-KRAŠKI REGIJI
IN PRIMORSKO-GORANSKI ŽUPANIJI
Mirna Macur
Kaj je zasvojenost in kaj vse je zasvojenost? Ameriško združenje za medi-
cino zasvojenosti ASAM (American Society of Addiction Medicine) je leta
2011 objavilo novo opredelitev zasvojenosti, s katero poudarja, da gre za
»kronično motnjo v delovanju možganov in ne samo za vedenjsko težavo,
ki je posledica pretiranega uživanja alkohola, mamil, predajanja igram na
srečo ali spolnosti. Zasvojenost je predvsem kronična bolezen možganske-
ga nagrajevalnega kroga in centrov, ki so povezani z motivacijo in spomi-
nom. Nedelovanje teh sklopov nevronskih povezav se kaže na biološki, du-
ševni, družbeni in duhovni ravni. Izraža se v posameznikovi patološki po-
trebi po ugodju in/ali sprostitvi ob uživanju snovi in izbiri določenih ve-
denj« (»Kaj je zasvojenost?«, 2015). Ne glede na to uradna mednarodna
klasifikacija bolezni MKB-10 tako še vedno pozna zgolj tradicionalne ob-
like zasvojenosti, kot so z alkoholom, prepovedanimi drogami in tobakom.
V okviru klasifikacije mentalnih bolezni DSM-V pa je bilo na novo uve-
deno poglavje »Non-Substance-Related Disorders«, kamor od maja 2013
uvrščamo le hazardiranje (ang. »Gambling Disorder«). A vendar je vrst
zasvojenosti, ki niso povezane z uživanjem substanc, več, naporov za njih-
ovo umestitev v DSM-V pa prav tako.
Vse več je pokazateljev skupnih lastnosti različnih oblik zasvojenosti –
tako za kemične kot za nekemične zasvojenosti: dominantnost te dejav-
nosti v življenju posameznika; sprememba razpoloženja ob vključitvi v ak-
tivnost; toleranca (posameznik postopoma povečuje čas, ki ga namenja tej
aktivnosti); umik (neprijetna čustvena stanja, ki se pojavijo, ko oseba ne
more izvajati želene aktivnosti); konflikt (le-ta se pojavi z bližnjimi osebai
ali z drugimi rednimi aktivnostmi posameznika ali znotraj posameznika
zaradi prevelike količine časa, ki jo porabi za navedeno aktivnost); ponovi-
tev predhodnih vzorcev vedenja (Egorov, 2013; Griffiths, 2015). Vse te last-
nosti namreč služijo kot kriteriji za diagnozo.
63
