Page 12 - Weiss, Jernej, ur. 2017. Glasbene migracije: stičišče evropske glasbene raznolikosti - Musical Migrations: Crossroads of European Musical Diversity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 1
P. 12
glasbene migracije: stičišče evropske glasbene raznolikosti
čenja seveda niso povezane zgolj z glasbenimi, temveč domala vselej tudi z
drugimi vzroki. S pojmom migracija sicer ne označujemo zgolj imigracije
ali emigracije, temveč se le ta pogosto ne povsem ustrezno pojavlja kot sino-
nim za vse vrste mobilnosti. Tako tudi na glasbeno-zgodovinskem podro-
čju z njim večkrat posplošeno opisujemo različna krajša potovanja in dru-
ge mobilnosti.
Vsekakor je mogoče že na ravni osnovnih socioloških študij v zvezi
z migracijami zaznati veliko nekonsistentnost in protislovnost kategorial-
nega aparata ter metodoloških pristopov. Med drugim obstajajo razlike in
razhajanja ne le med avtorji, temveč tudi med humanističnimi in družbo-
slovnimi vedami, ki se ukvarjajo z migracijami. Zdi se, da je prav tovrstna
interdisciplinarna razdrobljenost povzročila, da so migracijske študije da-
nes prišle do skrajnosti, ko domala povsod opazujemo samo še migracije.
Na drugi strani se posebej ob raziskovanju multikulturnih večnacio-
nalnih tvorb, kot je denimo Habsburška monarhija, raziskovalcu zastavlja
vprašanje, kdaj, če sploh lahko govorimo o migracijah? Vsakršno glasbeni-
kovo potovanje znotraj nekdanje skupne države ob različnih koncertnih,
pevskih in drugih nastopih, seveda še ni migracija v pravem pomenu be-
sede. Prav glasbeniki, ki so bili pogosto mobilni, večkrat niso imeli name-
na, da bi tja, kamor so šli, tudi ostali. Zastavlja se torej temeljno vprašanje,
od katere kulturne, geografske in nenazadnje časovne razdalje naprej lah-
ko sploh govorimo o migraciji?
Tudi z migracijam vselej tesno povezane nacionalno-identitetne opre-
delitve se tozadevno kmalu izkažejo za nič kaj oprijemljivo kategorijo, saj se
zdi posamezna družba in njena kultura, če jo razumemo v najširšem smis-
lu besede, veliko manj vase zaprt svet, kot bi lahko sklepali na podlagi z na-
cionalnimi entitetami zaznamovanih predstav. Le te so se v Evropi začele
razvijati že proti koncu 18. stoletja, zanje značilne pa so socialna homogeni-
zacija, etnična fundiranost in medkulturna zamejitev. Ni potrebno poudar-
jati, da živijo te, s podobo navznoter homogenega in navzven od ostalih jas-
no razlikujočega se naroda povezane predstave o kompaktnih družbenih
celotah trdovratno naprej vse do danes. Hkrati nas brezštevilni primeri iz
zgodovine in sedanjosti vedno znova opozarjajo na neskladnost med pred-
stavnim in realnim svetom. Opozarjajo nas na to, da živijo specifično raz-
lične in jasno zamejene narodne kulture predvsem znotraj nacionalnih ide-
ologij in imaginarijev ter manj v stvarnih družbenih okoljih.
Prav tovrstna nacionalno-identitetna vprašanja postajajo vse bolj ak-
tualna v današnji, s povsem drugačno obliko migracij soočeni Evropi. V
10
čenja seveda niso povezane zgolj z glasbenimi, temveč domala vselej tudi z
drugimi vzroki. S pojmom migracija sicer ne označujemo zgolj imigracije
ali emigracije, temveč se le ta pogosto ne povsem ustrezno pojavlja kot sino-
nim za vse vrste mobilnosti. Tako tudi na glasbeno-zgodovinskem podro-
čju z njim večkrat posplošeno opisujemo različna krajša potovanja in dru-
ge mobilnosti.
Vsekakor je mogoče že na ravni osnovnih socioloških študij v zvezi
z migracijami zaznati veliko nekonsistentnost in protislovnost kategorial-
nega aparata ter metodoloških pristopov. Med drugim obstajajo razlike in
razhajanja ne le med avtorji, temveč tudi med humanističnimi in družbo-
slovnimi vedami, ki se ukvarjajo z migracijami. Zdi se, da je prav tovrstna
interdisciplinarna razdrobljenost povzročila, da so migracijske študije da-
nes prišle do skrajnosti, ko domala povsod opazujemo samo še migracije.
Na drugi strani se posebej ob raziskovanju multikulturnih večnacio-
nalnih tvorb, kot je denimo Habsburška monarhija, raziskovalcu zastavlja
vprašanje, kdaj, če sploh lahko govorimo o migracijah? Vsakršno glasbeni-
kovo potovanje znotraj nekdanje skupne države ob različnih koncertnih,
pevskih in drugih nastopih, seveda še ni migracija v pravem pomenu be-
sede. Prav glasbeniki, ki so bili pogosto mobilni, večkrat niso imeli name-
na, da bi tja, kamor so šli, tudi ostali. Zastavlja se torej temeljno vprašanje,
od katere kulturne, geografske in nenazadnje časovne razdalje naprej lah-
ko sploh govorimo o migraciji?
Tudi z migracijam vselej tesno povezane nacionalno-identitetne opre-
delitve se tozadevno kmalu izkažejo za nič kaj oprijemljivo kategorijo, saj se
zdi posamezna družba in njena kultura, če jo razumemo v najširšem smis-
lu besede, veliko manj vase zaprt svet, kot bi lahko sklepali na podlagi z na-
cionalnimi entitetami zaznamovanih predstav. Le te so se v Evropi začele
razvijati že proti koncu 18. stoletja, zanje značilne pa so socialna homogeni-
zacija, etnična fundiranost in medkulturna zamejitev. Ni potrebno poudar-
jati, da živijo te, s podobo navznoter homogenega in navzven od ostalih jas-
no razlikujočega se naroda povezane predstave o kompaktnih družbenih
celotah trdovratno naprej vse do danes. Hkrati nas brezštevilni primeri iz
zgodovine in sedanjosti vedno znova opozarjajo na neskladnost med pred-
stavnim in realnim svetom. Opozarjajo nas na to, da živijo specifično raz-
lične in jasno zamejene narodne kulture predvsem znotraj nacionalnih ide-
ologij in imaginarijev ter manj v stvarnih družbenih okoljih.
Prav tovrstna nacionalno-identitetna vprašanja postajajo vse bolj ak-
tualna v današnji, s povsem drugačno obliko migracij soočeni Evropi. V
10
