Page 164 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 164
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
7. Mit o potrebi konstantne rasti čezmejnega sodelovanja
Teleologija večjega dela nedavnega in aktualnega političnega, akademske-
ga in medijskega ukvarjanja s čezmejnim sodelovanjem in transnacional-
nim regionalizmom temelji na eni sami predpostavki, to je v izrisovanju
potrebe po konstantnem spodbujanju in posledično rasti čezmejnega sode-
lovanja. V ozadju te predpostavke je ideja, da takšnega sodelovanja nikoli ni
dovolj, zato ga je treba nenehno favorizirati na javnih forumih. Toda naša
sogovornica INFž15 poda zelo kritičen pogled na to zadevo: »V zadnjih le-
tih so mediji, politiki in tudi raziskovalci na eni ni drugi strani meje polni be-
sed o čezmejnem sodelovanju … in to predstavljajo tako, kot da se vse z njimi
začne. Kot da prej nikoli ni bilo kakega bistvenega sodelovanja. Ljudje so na
tem območju že stoletja sodelovali na različne načine, pa ne glede na to, kje
so bile meje. Prav neumno se počutim, ko nam hočejo vsiliti to idejo kot ne-
kaj novega, posebno koristnega za nas zamejce. Kot da mi sami ne bi vedeli,
da je seveda bolje, če s sosedom sodeluješ, kot da ne sodeluješ. Jaz mislim, da
smo ljudje tule v zamejstvu dovolj pametni … človek se vključi, ko sam pre-
sodi, da mu je to koristno, da potrebuje sodelovat', ne rabi pa tega počet zgolj
zato, ker se mu tako svetuje od zgoraj, iz nekega Bruslja, Ljubljane, Rima ali
ne vem od kod drugod.« Kakor na svojstven način, vendar s pomenljivo sub-
verzivno noto opozori pravkar zapisana izreka, se nevtralnemu opazoval-
cu dogajanj lahko utemeljeno zazdi, da je čezmejno sodelovanje lahko tudi
le politična parola, marketinška poteza, medijska floskula in umetno skon-
struirana potreba akademskih ter raziskovalnih elit za pragmatično in pa-
razitsko črpanje raznih finančnih virov, medtem ko življenjski pogoji ob-
mejnega območja ostajajo nespremenjeni, pa tudi ne v vsej svoji realiteti
docela razpoznani. Na deklarativno nabuhlost političnih iniciativ in me-
dijskih angažmajev, ki promovirajo čezmejno sodelovanje, sta z ironizaci-
jo opozorila še dva sogovornika, ko sta nenehnost čezmejnega sodelovanja
in komuniciranja prignala do banalnih vsakodnevnih opravil in zasebnih
položajev z izjavama: »V Sežani obiskujem fitness, torej redno čezmejno so-
delujem.«, »V Komnu imam ženo, zato sem prisiljen, da se vračam čez mejo.«
»Skupen medijski prostor, kaj konkretno bi bilo to?«
Po tem, ko je Slovenija postala del schengenska območja, se je okrepila mi-
sel nekaterih o »skupnem slovenskem kulturnem prostoru«, ki bi vključe-
val »slovensko zamejstvo« in ozemlje Republike Slovenije. Na podlagi te
ideje so debate tekle tudi o možnostih gradnje t. i. »skupnega medijskega
prostora«, ki bi nekako povezal medijski prostor zamejcev s slovensko na-
164
7. Mit o potrebi konstantne rasti čezmejnega sodelovanja
Teleologija večjega dela nedavnega in aktualnega političnega, akademske-
ga in medijskega ukvarjanja s čezmejnim sodelovanjem in transnacional-
nim regionalizmom temelji na eni sami predpostavki, to je v izrisovanju
potrebe po konstantnem spodbujanju in posledično rasti čezmejnega sode-
lovanja. V ozadju te predpostavke je ideja, da takšnega sodelovanja nikoli ni
dovolj, zato ga je treba nenehno favorizirati na javnih forumih. Toda naša
sogovornica INFž15 poda zelo kritičen pogled na to zadevo: »V zadnjih le-
tih so mediji, politiki in tudi raziskovalci na eni ni drugi strani meje polni be-
sed o čezmejnem sodelovanju … in to predstavljajo tako, kot da se vse z njimi
začne. Kot da prej nikoli ni bilo kakega bistvenega sodelovanja. Ljudje so na
tem območju že stoletja sodelovali na različne načine, pa ne glede na to, kje
so bile meje. Prav neumno se počutim, ko nam hočejo vsiliti to idejo kot ne-
kaj novega, posebno koristnega za nas zamejce. Kot da mi sami ne bi vedeli,
da je seveda bolje, če s sosedom sodeluješ, kot da ne sodeluješ. Jaz mislim, da
smo ljudje tule v zamejstvu dovolj pametni … človek se vključi, ko sam pre-
sodi, da mu je to koristno, da potrebuje sodelovat', ne rabi pa tega počet zgolj
zato, ker se mu tako svetuje od zgoraj, iz nekega Bruslja, Ljubljane, Rima ali
ne vem od kod drugod.« Kakor na svojstven način, vendar s pomenljivo sub-
verzivno noto opozori pravkar zapisana izreka, se nevtralnemu opazoval-
cu dogajanj lahko utemeljeno zazdi, da je čezmejno sodelovanje lahko tudi
le politična parola, marketinška poteza, medijska floskula in umetno skon-
struirana potreba akademskih ter raziskovalnih elit za pragmatično in pa-
razitsko črpanje raznih finančnih virov, medtem ko življenjski pogoji ob-
mejnega območja ostajajo nespremenjeni, pa tudi ne v vsej svoji realiteti
docela razpoznani. Na deklarativno nabuhlost političnih iniciativ in me-
dijskih angažmajev, ki promovirajo čezmejno sodelovanje, sta z ironizaci-
jo opozorila še dva sogovornika, ko sta nenehnost čezmejnega sodelovanja
in komuniciranja prignala do banalnih vsakodnevnih opravil in zasebnih
položajev z izjavama: »V Sežani obiskujem fitness, torej redno čezmejno so-
delujem.«, »V Komnu imam ženo, zato sem prisiljen, da se vračam čez mejo.«
»Skupen medijski prostor, kaj konkretno bi bilo to?«
Po tem, ko je Slovenija postala del schengenska območja, se je okrepila mi-
sel nekaterih o »skupnem slovenskem kulturnem prostoru«, ki bi vključe-
val »slovensko zamejstvo« in ozemlje Republike Slovenije. Na podlagi te
ideje so debate tekle tudi o možnostih gradnje t. i. »skupnega medijskega
prostora«, ki bi nekako povezal medijski prostor zamejcev s slovensko na-
164
