Page 101 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 101
cvetka hedžet tÓTH
sedno za to, kar pojem konkretno kaže in na kar opozarja že sam iz sta-
re grščine izhajajoči izraz.
Še enkrat: kaj nam sporoča Friedrich Nietzsche kot vzgojitelj, in to s
kladivom v rokah, po svojem velikem vzorniku Martinu Lutru? Luter,
»ta prekleti menih« (Nietzsche [1908] 1989, 254), je obsojal Cerkev, ki se je
izrodila v bolno barbarstvo, saj je kot taka
oblika smrtnega sovraštva do vsakršne poštenosti, do vsakršne visokosti
duše, do vsakršne vzgoje duha, do vsakršne odkritosrčne in dobrotljive
človeškosti (Nietzsche [1895] 1989, 311).
Po Nietzscheju je Luter videl vso »pokvarjenost papeštva«; »parazitizem
kot edina cerkvena praksa« izpije »vso kri, vso ljubezen, vsakršno upanje
življenja« in leta 1545 je v Polemiki o papeškem primatu v »pokorščini, iz-
kazovani papežu«, prepoznal celo »hudičevo delo in malikovanje« ([1895]
1989, 352).
Zelo napačno in zgrešeno je trditi, da je Nietzsche antikrist. Vprašajmo
se, kaj sploh pomeni ta grdi izraz in kdo je antikrist. Nietzschejevo odklan
janje cerkvenega, institucionaliziranega krščanstva nikakor ne pome-
ni opuščanja etike, kajti celo vzdevek antikrist, ki ga Nietzsche upo-
rablja za označevanje svoje misli (Nietzsche [1908] 1989, 199), izhaja od
Schopenhauerja in pomeni tole:
Da ima svet zgolj fizični pomen in nikakršnega moralnega, je največ-
ja, najbolj pokvarjena, temeljna napaka, dejansko perverznost mišljenja,
in je v svojem bistvu to, kar pooseblja vera antikrista (Schopenhauer [1851]
1986, 5:238).
Skratka, če v svetu, življenju nisi zmožen dojemati nič etičnega, če sploh
nimaš razvitega čuta za kaj etičnega, si pač antikrist.
So torej etične pobude tisti enkratni vzgibi, ki so določene ljudi pri
pravili do tega, da so celo s kladivom v rokah oznanili svetu svojo zav-
zetost in potrebo po poštenosti in pravičnosti? V Jutranji zarji Nietzsche
ugotavlja, da je ta potreba včasih delovala že skoraj fanatično:
99
sedno za to, kar pojem konkretno kaže in na kar opozarja že sam iz sta-
re grščine izhajajoči izraz.
Še enkrat: kaj nam sporoča Friedrich Nietzsche kot vzgojitelj, in to s
kladivom v rokah, po svojem velikem vzorniku Martinu Lutru? Luter,
»ta prekleti menih« (Nietzsche [1908] 1989, 254), je obsojal Cerkev, ki se je
izrodila v bolno barbarstvo, saj je kot taka
oblika smrtnega sovraštva do vsakršne poštenosti, do vsakršne visokosti
duše, do vsakršne vzgoje duha, do vsakršne odkritosrčne in dobrotljive
človeškosti (Nietzsche [1895] 1989, 311).
Po Nietzscheju je Luter videl vso »pokvarjenost papeštva«; »parazitizem
kot edina cerkvena praksa« izpije »vso kri, vso ljubezen, vsakršno upanje
življenja« in leta 1545 je v Polemiki o papeškem primatu v »pokorščini, iz-
kazovani papežu«, prepoznal celo »hudičevo delo in malikovanje« ([1895]
1989, 352).
Zelo napačno in zgrešeno je trditi, da je Nietzsche antikrist. Vprašajmo
se, kaj sploh pomeni ta grdi izraz in kdo je antikrist. Nietzschejevo odklan
janje cerkvenega, institucionaliziranega krščanstva nikakor ne pome-
ni opuščanja etike, kajti celo vzdevek antikrist, ki ga Nietzsche upo-
rablja za označevanje svoje misli (Nietzsche [1908] 1989, 199), izhaja od
Schopenhauerja in pomeni tole:
Da ima svet zgolj fizični pomen in nikakršnega moralnega, je največ-
ja, najbolj pokvarjena, temeljna napaka, dejansko perverznost mišljenja,
in je v svojem bistvu to, kar pooseblja vera antikrista (Schopenhauer [1851]
1986, 5:238).
Skratka, če v svetu, življenju nisi zmožen dojemati nič etičnega, če sploh
nimaš razvitega čuta za kaj etičnega, si pač antikrist.
So torej etične pobude tisti enkratni vzgibi, ki so določene ljudi pri
pravili do tega, da so celo s kladivom v rokah oznanili svetu svojo zav-
zetost in potrebo po poštenosti in pravičnosti? V Jutranji zarji Nietzsche
ugotavlja, da je ta potreba včasih delovala že skoraj fanatično:
99