Page 159 - Hrobat Virloget, Katja, ur. 2021. Mitska krajina: iz različnih perspektiv. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 159
Poskus orisa izzivov v upravljanju Mitskega parka v Rodiku

vršine itd.). Prostorska zakonodaja torej ponuja najoprijemljivejše vzvode
za celovitejše vrednotenje in upravljanje mitske krajine, a ostaja problem
vključevanja asociativnih, nesnovnih vidikov.

Nesnovna dediščina
Mitsko krajino sestavljajo tako nesnovno ustno izročilo kot tudi konkre-
tni prostori, predvsem naravna okolica in antropogeni elementi, o katerih
to izročilo govori oziroma se nanje navezuje. Pripovedno izročilo prikazuje
mitski izvor kraja, prebivalcev in krajine ter njenih naravno-geografskih
značilnosti. Trenutno ta bogati korpus rodiške nesnovne kulturne dedi-
ščine nima statusa zaščitene nesnovne kulturne dediščine.

Nesnovna dediščina je v kratkem času od uradne legitimacije z unesco-
vo konvencijo leta 2003 dobila orodje za vrednotenje in osnovne usmerit-
ve za upravljanje. Obstoječa literatura o upravljanju kulturne dediščine in
snovanju načrtov upravljanja se primarno posveča snovni dediščini, ne-
snovni elementi pa v tem okviru dobijo mesto v okviru interpretacije. V
u n e s c o-vi konvenciji o nesnovni dediščini iz leta 2003 naloge upravlja-
nja niso točno zapisane, saj je upravljanje specifične prepoznane vrednote
stvar vsakokratnega procesa vrednotenja dotične skupnosti nosilcev te de-
diščine. Ta odnos odseva osnovno pozicijo konvencije, v čemer se ta te-
meljno razlikuje od »sestrske« konvencije o varstvu svetovne kulturne in
naravne dediščine (1972), ki stremi k hierarhičnemu prepoznavanju izjem-
ne vrednosti (angl. outstanding universal value) določenih enot dediščine.
Obratno konvencija o nesnovni dediščini slednjo »prepoznava po pomenu,
ki [ga] ima ta dediščina za identiteto, občutek pripadnosti in kontinuiteto
skupnosti, kjer nastaja in kjer jo prenašajo na naslednje generacije« (Span-
žel 2012, 13). Uspešno in ustrezno upravljanje nesnovne dediščine je tesno
povezano z ohranjanjem skupnosti nosilcev te dediščine oz. zagotavlja-
njem in izboljševanjem pogojev za njeno ohranitev oz. obstoj. Posledično
za nesnovno dediščino niso bili oblikovani priročniki za njeno upravljanje,
temveč register dobrih praks (Židov 2014).

V slovenskem kontekstu je upravljanje nesnovne dediščine definirano z
dvema členoma Pravilnika o seznamih zvrsti dediščine in varstvenih usme-
ritvah (2010, 8. člen); prva točka pojasnjuje, da: »(1) [v]arstvene usmeritve
za živo² dediščino vključujejo ukrepe za zagotovitev ohranjanja žive dedi-
ščine, ki obsegajo prepoznavanje, dokumentiranje, raziskovanje, zaščito,

² V slovenski zakonodaji je v rabi termin »živa dediščina«, kar pa je v strokovnih in znanstve-
nih besedilih označeno kot »nesnovna dediščina«. Več o tem v Židov (2014).

159
   154   155   156   157   158   159   160   161   162   163   164