Page 241 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 241
Dediščina in tradicija v Istri kot odraz družbenih sprememb
Pustna povorka po
koprskih ulicah, Cesta
j l a leta 1960 s Hotelom
Triglav v ozadju
S: Tudi drugam, ma tudi drugi so hodili. Ni bilo rečeno, tukaj so Itali-
jani, tam so Slovenci. Ko je prišel kdo sem, je dal listek, ti dam listek
pa v Circolo . . .
M: V Triglavu smo plesali. Je bil hotel Triglav, tam, ki prodajajo te
telefone . . . Tam je bila steklena dvorana. Kjer so vsi ti bufeti. To so
naredili potem po vojni. Je bil ples tu in tam. Potem je bil Galeb, Riva
restavracija in je bilo veselje.
K: In tej, bi vi rekli Bosanci, so tudi plesali tam?
S: Eni so se učili, eni pa so znali od prej . . .
N: Samo so hodili na te fešte?
S: Ja, ja so.
Dediščina kot orodje slovenizacije
Poleg obravnave dediščine v njeni kohezivni ali razdiralni družbeni vlo-
gi je zanimiv tudi njen nacionalni vidik. Vemo, da je dediščina selektiv-
na tradicija, diskurzivna praksa, ki daje »zamišljeni skupnosti« (Anderson
1998) kulturne pomene, ki vsakega posameznika povezujejo v širšo nacio-
nalno pripoved (Hall 2008). Z veliko učinkovitostjo tako dediščina deluje
kot »ideološki aparat spomina (Guillaume 1980 po Jeudy 1990, 17 po Can-
dau 2005, 119)«. Njena značilnost je to, da izraža nacionalne interese in
predvideva kulturno homogenost, kar je hkrati tudi problem, saj redkokje
naletimo na kulturno uniformne skupnosti (L. Smith 2006; Jezernik 2005,
11–24; Harrison idr. 2008, 7). Tudi folklora je lahko v rokah politike odlično
orodje nacionaliziranja družbe in njenega ozemlja, o čemer priča Kristina,
239
Pustna povorka po
koprskih ulicah, Cesta
j l a leta 1960 s Hotelom
Triglav v ozadju
S: Tudi drugam, ma tudi drugi so hodili. Ni bilo rečeno, tukaj so Itali-
jani, tam so Slovenci. Ko je prišel kdo sem, je dal listek, ti dam listek
pa v Circolo . . .
M: V Triglavu smo plesali. Je bil hotel Triglav, tam, ki prodajajo te
telefone . . . Tam je bila steklena dvorana. Kjer so vsi ti bufeti. To so
naredili potem po vojni. Je bil ples tu in tam. Potem je bil Galeb, Riva
restavracija in je bilo veselje.
K: In tej, bi vi rekli Bosanci, so tudi plesali tam?
S: Eni so se učili, eni pa so znali od prej . . .
N: Samo so hodili na te fešte?
S: Ja, ja so.
Dediščina kot orodje slovenizacije
Poleg obravnave dediščine v njeni kohezivni ali razdiralni družbeni vlo-
gi je zanimiv tudi njen nacionalni vidik. Vemo, da je dediščina selektiv-
na tradicija, diskurzivna praksa, ki daje »zamišljeni skupnosti« (Anderson
1998) kulturne pomene, ki vsakega posameznika povezujejo v širšo nacio-
nalno pripoved (Hall 2008). Z veliko učinkovitostjo tako dediščina deluje
kot »ideološki aparat spomina (Guillaume 1980 po Jeudy 1990, 17 po Can-
dau 2005, 119)«. Njena značilnost je to, da izraža nacionalne interese in
predvideva kulturno homogenost, kar je hkrati tudi problem, saj redkokje
naletimo na kulturno uniformne skupnosti (L. Smith 2006; Jezernik 2005,
11–24; Harrison idr. 2008, 7). Tudi folklora je lahko v rokah politike odlično
orodje nacionaliziranja družbe in njenega ozemlja, o čemer priča Kristina,
239
