Page 242 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 242
»eksodusu«? O prenovi istrske družbe, družbenih odnosih in dediščini
slovenska priseljenka v Istro, še do pred nedavnim aktivna v politiki. Kot
pojasni, se je že v zgodnjih letih tudi v Istri tradicija »narodne« folklore
uporabljala v konstruiranju narodnega, ali bolje povedano, v slovenizaciji
multikulturne družbe, ki je bila zaradi »eksodusa« že na majavih nogah.
K: Zadnjič ste tudi omenila folklorno skupino, ki ste hodila. In ste
rekla, da je bil to slovenizirajoči element.
K: Ja zdej, takrat tega nisem spremljala, ampak gotovo, potem ko je
to ozemlje pripadlo Jugoslaviji, je bila ena skrb za izpostavitev slo-
venske kulture gotovo prisotna. Jaz sem jo zaznala po dveh stvareh,
prvič je bilo zelo dosti šolskih proslav. Potem smo imeli javne odda-
je »Pokaži, kar znaš« [. . .]. Ja, to morda je bil tudi en način širjenja
slovenske kulture. Folklora je bila vidna in zato privlačna. Mislim,
da prvo folklorno skupino, ki jo je organizirala in vodila gospa Ma-
rolt, zdej France Marolt in njegova žena sta zelo zaslužna, da se je
slovenska folklora ohranila. No, gospa Tončka Marolt je pa hodila v
enkrat tedensko v Izolo. Z mojimi sošolkami. Da smo imeli to folklor-
no skupino. Smo imeli originalne gorenjske noše. Takrat smo želeli to
slovensko folkloro prinest v to mešano okolje. To je bilo priljubljeno.
[. . .] Mislim, da to je bilo iz političnih razlogov, da je bilo treba ohra-
niti slovensko kulturo.
Ob njeni omembi gorenjske noše v tujem primorskem okolju naj spo-
mnim na nacionalno vlogo t. i. narodne noše, ki se je v 70. letih 19. stoletja
v meščanski družbi uporabljala kot posebna oblika manifestiranja sloven-
stva in se od tedaj ohranila v vseh družbenih slojih, po drugi svetovni vojni
pa predvsem na folklorističnih prireditvah. Narodna noša je umetno nasta-
li pojav, ki je nastal z jasnim namenom izpričevanja slovenske nacionalne
zavesti, pri čemer ne po funkciji in ne po obliki ta kostum ni istoveten s
kmečko nošo 19. stoletja (Baš 2007, 357; Makarovič 1972; Knific 2003). Pri
narodni noši gre tako za tipičen izraz t. i. folklorizma, ko se folkloro posta-
vi izven izvornega okolja, s tem pa se spremenijo njena funkcija ter njen
simbolni in socialni pomen. Prvotno povezan pomen se z lokalnega prene-
se na širšo raven, pokrajino ali narod. Folklorizem tako označuje nepravo,
drugotno folkloro, »aplicirano folkloro«, »ljudsko kulturo iz druge roke«,
ponaredek, banalizacijo, »ko nekaj delamo, kot da bi«, ko obujamo nove iz-
raze prek starih oblik, pri čemer se pri selekciji preteklosti sklicujemo na
tradicionalnost, unikatnost, izvirnost, tipičnost (Poljak Istenič 2013, 141–
146; Bausinger 2004, 158; Bogataj 1992, 16; Stanonik, Terseglav in Slavec
240
slovenska priseljenka v Istro, še do pred nedavnim aktivna v politiki. Kot
pojasni, se je že v zgodnjih letih tudi v Istri tradicija »narodne« folklore
uporabljala v konstruiranju narodnega, ali bolje povedano, v slovenizaciji
multikulturne družbe, ki je bila zaradi »eksodusa« že na majavih nogah.
K: Zadnjič ste tudi omenila folklorno skupino, ki ste hodila. In ste
rekla, da je bil to slovenizirajoči element.
K: Ja zdej, takrat tega nisem spremljala, ampak gotovo, potem ko je
to ozemlje pripadlo Jugoslaviji, je bila ena skrb za izpostavitev slo-
venske kulture gotovo prisotna. Jaz sem jo zaznala po dveh stvareh,
prvič je bilo zelo dosti šolskih proslav. Potem smo imeli javne odda-
je »Pokaži, kar znaš« [. . .]. Ja, to morda je bil tudi en način širjenja
slovenske kulture. Folklora je bila vidna in zato privlačna. Mislim,
da prvo folklorno skupino, ki jo je organizirala in vodila gospa Ma-
rolt, zdej France Marolt in njegova žena sta zelo zaslužna, da se je
slovenska folklora ohranila. No, gospa Tončka Marolt je pa hodila v
enkrat tedensko v Izolo. Z mojimi sošolkami. Da smo imeli to folklor-
no skupino. Smo imeli originalne gorenjske noše. Takrat smo želeli to
slovensko folkloro prinest v to mešano okolje. To je bilo priljubljeno.
[. . .] Mislim, da to je bilo iz političnih razlogov, da je bilo treba ohra-
niti slovensko kulturo.
Ob njeni omembi gorenjske noše v tujem primorskem okolju naj spo-
mnim na nacionalno vlogo t. i. narodne noše, ki se je v 70. letih 19. stoletja
v meščanski družbi uporabljala kot posebna oblika manifestiranja sloven-
stva in se od tedaj ohranila v vseh družbenih slojih, po drugi svetovni vojni
pa predvsem na folklorističnih prireditvah. Narodna noša je umetno nasta-
li pojav, ki je nastal z jasnim namenom izpričevanja slovenske nacionalne
zavesti, pri čemer ne po funkciji in ne po obliki ta kostum ni istoveten s
kmečko nošo 19. stoletja (Baš 2007, 357; Makarovič 1972; Knific 2003). Pri
narodni noši gre tako za tipičen izraz t. i. folklorizma, ko se folkloro posta-
vi izven izvornega okolja, s tem pa se spremenijo njena funkcija ter njen
simbolni in socialni pomen. Prvotno povezan pomen se z lokalnega prene-
se na širšo raven, pokrajino ali narod. Folklorizem tako označuje nepravo,
drugotno folkloro, »aplicirano folkloro«, »ljudsko kulturo iz druge roke«,
ponaredek, banalizacijo, »ko nekaj delamo, kot da bi«, ko obujamo nove iz-
raze prek starih oblik, pri čemer se pri selekciji preteklosti sklicujemo na
tradicionalnost, unikatnost, izvirnost, tipičnost (Poljak Istenič 2013, 141–
146; Bausinger 2004, 158; Bogataj 1992, 16; Stanonik, Terseglav in Slavec
240
