Page 250 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 250
ljuček: Naj tišina spregovori!
so odšli prostovoljno. Je mogoče, da 90 ljudi odide prostovoljno? Tudi
vest o množičnem priseljevanju v Istro ni primerna – zakaj množično, če
pa »smo tu vedno bili«? Pa ni bilo tako. Ja, skoraj celotna italijanska popu-
lacija je odšla, po slovenskem diskurzu prostovoljno. Vendar pa jih je nekaj
le ostalo, tistih 10 , in le ti bi lahko pričali o prostovoljnosti . . .
Pa vendar. Ljudje so pokazali, da toliko prostovoljno, kot bi si radi zami-
šljali, vendarle ni bilo. Ko človek živi v vsakodnevnem strahu pred tem, kaj
bo, ali bo spet kdo trkal na vrata, v vsakdanji kolektivni obsodbi zaničeva-
nih fašistov . . . Bo že res, pravnoformalno je bila odločitev prostovoljna, pa
vendar so ljudi v te »prostovoljne« odločitve razmere pahnile.
Po drugi strani ni potrebno idealizirati sobivanja v Istri, sploh po dvaj-
setletnem fašističnem nasilju. Vloge so se obrnile, gospodar je postal po-
drejeni, suženj, sciavo gospodar, tudi to mnogim, sploh tistim, nevajenim
vsakdanjega medkulturnega sobivanja, ni bilo po godu. In ponovno strah,
strah pred »Slovani«, strah pred neznanim, strah pred političnim siste-
mom, ki je jemal lastnino in jo dajal drugim, revnejšim. In tako se je Italijan
iz vile naenkrat znašel v sobici v svojem lastnem domu, ki ga je moral od-
dajati manj srečnim. In bile so težavne gospodarske razmere, odvisnost od
Trsta, ki je ostal na drugi strani meje. In strah pred tem, koliko bo lahko
še Italijan. In mnogo drugega, veliko kompleksnih, med seboj prepletenih
razlogov, ki so ljudi potisnili v »prostovoljne« odločitve, veliko večino, da je
odšla, le manjšina (pogumnih?) je ostala. Ostali so in se prilagodili novemu
sistemu, pa kolikor koli je že bil hud: na koncu so se mu vendarle prilagodi-
li, naučili novega jezika in sprejeli nove »sostanovalce«. O tem in marsičem
drugem govorijo spomini, ne le Italijanov, ki so ostali, temveč tudi sloven-
skih Istranov, ki so to doživljali. Nihče, en sam na vprašanje o razlogih za
»eksodus« ni odgovoril enoznačno – zanj ni enega samega razloga. Verje-
tno pa bo po vsem slišanem res težko še naprej govoriti o »prostovoljnosti«
izbire, saj slednje mnogi preprosto niso imeli.
Kot je rekel istrski italijanski politik, spomin v Istri je nepomirjen – ne-
pomirjen zaradi bremena fašizma in nepomirjen zaradi bremena »eksodu-
sa«. Ne o enem ne o drugem ljudje niso dovolj spregovorili in zato nad nami
vsemi ostaja kot težko breme; kot bi rekli Angleži, haunted by the past. Mor-
da bo kdo rekel, da si kot raziskovalka preveč domišljam, da so med seboj
vsi pomirjeni in v sožitju, pa vendar si to upam trditi. Kdor ne opravi s svo-
jo preteklostjo, bo težko sproščeno živel sedanjost in prihodnost. Kot smo
slišali v knjigi, je čas, da spregovorimo, da prisluhnemo drug drugemu, se
zazremo v lastne spomine, tiste, ki ostajajo v tišini, in v lastne odgovorno-
sti. Ker ni žrtve in ne krvnika, vloge so prepletene in vsak mora sprejeti
248
so odšli prostovoljno. Je mogoče, da 90 ljudi odide prostovoljno? Tudi
vest o množičnem priseljevanju v Istro ni primerna – zakaj množično, če
pa »smo tu vedno bili«? Pa ni bilo tako. Ja, skoraj celotna italijanska popu-
lacija je odšla, po slovenskem diskurzu prostovoljno. Vendar pa jih je nekaj
le ostalo, tistih 10 , in le ti bi lahko pričali o prostovoljnosti . . .
Pa vendar. Ljudje so pokazali, da toliko prostovoljno, kot bi si radi zami-
šljali, vendarle ni bilo. Ko človek živi v vsakodnevnem strahu pred tem, kaj
bo, ali bo spet kdo trkal na vrata, v vsakdanji kolektivni obsodbi zaničeva-
nih fašistov . . . Bo že res, pravnoformalno je bila odločitev prostovoljna, pa
vendar so ljudi v te »prostovoljne« odločitve razmere pahnile.
Po drugi strani ni potrebno idealizirati sobivanja v Istri, sploh po dvaj-
setletnem fašističnem nasilju. Vloge so se obrnile, gospodar je postal po-
drejeni, suženj, sciavo gospodar, tudi to mnogim, sploh tistim, nevajenim
vsakdanjega medkulturnega sobivanja, ni bilo po godu. In ponovno strah,
strah pred »Slovani«, strah pred neznanim, strah pred političnim siste-
mom, ki je jemal lastnino in jo dajal drugim, revnejšim. In tako se je Italijan
iz vile naenkrat znašel v sobici v svojem lastnem domu, ki ga je moral od-
dajati manj srečnim. In bile so težavne gospodarske razmere, odvisnost od
Trsta, ki je ostal na drugi strani meje. In strah pred tem, koliko bo lahko
še Italijan. In mnogo drugega, veliko kompleksnih, med seboj prepletenih
razlogov, ki so ljudi potisnili v »prostovoljne« odločitve, veliko večino, da je
odšla, le manjšina (pogumnih?) je ostala. Ostali so in se prilagodili novemu
sistemu, pa kolikor koli je že bil hud: na koncu so se mu vendarle prilagodi-
li, naučili novega jezika in sprejeli nove »sostanovalce«. O tem in marsičem
drugem govorijo spomini, ne le Italijanov, ki so ostali, temveč tudi sloven-
skih Istranov, ki so to doživljali. Nihče, en sam na vprašanje o razlogih za
»eksodus« ni odgovoril enoznačno – zanj ni enega samega razloga. Verje-
tno pa bo po vsem slišanem res težko še naprej govoriti o »prostovoljnosti«
izbire, saj slednje mnogi preprosto niso imeli.
Kot je rekel istrski italijanski politik, spomin v Istri je nepomirjen – ne-
pomirjen zaradi bremena fašizma in nepomirjen zaradi bremena »eksodu-
sa«. Ne o enem ne o drugem ljudje niso dovolj spregovorili in zato nad nami
vsemi ostaja kot težko breme; kot bi rekli Angleži, haunted by the past. Mor-
da bo kdo rekel, da si kot raziskovalka preveč domišljam, da so med seboj
vsi pomirjeni in v sožitju, pa vendar si to upam trditi. Kdor ne opravi s svo-
jo preteklostjo, bo težko sproščeno živel sedanjost in prihodnost. Kot smo
slišali v knjigi, je čas, da spregovorimo, da prisluhnemo drug drugemu, se
zazremo v lastne spomine, tiste, ki ostajajo v tišini, in v lastne odgovorno-
sti. Ker ni žrtve in ne krvnika, vloge so prepletene in vsak mora sprejeti
248
