Page 247 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 247
Kako živeti skupaj z negativno zapuščino preteklosti?
Sloveniji, v prostoru, kjer je po zakonu zapovedana raba manjšinskega jezi-
ka, je sprejeto kot razžalitev, pri čemer se Slovenci ponovno sklicujemo na
viktimizacijo in manjše pravice slovenske manjšine v Italiji (Hrobat Virlo-
get 2016, 23). Tovrstni diskurzi se vedno znova končajo pri slovenski vikti-
mizaciji in kolektivni kriminalizaciji »drugih«, nikoli ni podana nikakršna
kritična samorefleksija o lastni vlogi krvnika. Vedno znova črno-bela diho-
tomija med žrtvami in krvniki, slabimi in dobrimi, zmagovalci in poraženci
(Baussant in Foscarini 2017, 22–23). Teža težke in nepredelane preteklosti
tako še vedno straši nad našo sedanjostjo in prihodnostjo.
Na moje vprašanje o sobivanju in multikulturnosti Giulio, italijanski po-
litik, komentira: »To sobivanje se spreminja v samo eno smer. Sem vam re-
kel prej, sožitje je pomembno, dokler se ga živi na isti način z obeh strani.«
Kot argumentira Stuart Hall (2008, 228), v današnjih večkulturnih druž-
bah potrebujejo postkolonialne pa tudi druge države, revizijo svojih pre-
vladujočih dediščin, vpis marginaliziranih v središče in vključitev »njiho-
vih« zgodovin v »našo«, ne glede na to, ali so bili »drugi« kolonizirani ali so
kolonizirali.
V zaključku si lahko postavimo skoraj naivno vprašanje, kako naj družba
s tako konfliktnimi spomini, z obremenjujočimi preteklostmi in s sporni-
mi dediščinami najde način sobivanja? Verjetno bi bil predpogoj z empatijo
prisluhniti »drugemu« in premisliti svojo lastno odgovornost za dogodke,
ki nas še danes bremenijo (Assman 2007; 2010). O potrebi po priznanju la-
stne odgovornosti na vsaki strani lepo pove Ornella, Italijanka iz Kopra: na
eni strani priznajmo fašizem in na drugi strani odgovornost za »eksodus«,
kot pravi, brez obtoževanj.
Hodila sem po Dalmaciji [. . .]. Sem šla na nek otok in sem rekla: »Glej,
kako lepe hiše so zgradili.« Bilo je italijansko koncentracijsko tabori-
šče. Jaz sem se tako sramovala . . . Jaz sem hodila po tistih ulicah,
jaz sem se sramovala celo govoriti v italijanščini. In vsakega, ki sem
srečala, vsakemu, s katerim sem govorila, sem rekla: Oprostite, sram
me je. [. . .] In ko je govoril Tito, sem jokala kot nora. Ampak on je bil
moj idol. [. . .] Ja, saj je govoril o bratstvu – »vsi smo enaki«. In on,
ko je govoril, »mi, bratje« [. . .]. Nekdo, ki je del manjšine, se počuti,
da se mu pomaga, da se ga ščiti. Tudi če potem ni nikoli zaščiten v
resnici. [. . .] Ampak to sobivanje [it. convivenza] bo lahko šlo naprej,
ko bo vsak od nas rekel, »Smo zgrešili.« [. . .] Priznam fašizem in sem
se opravičila neštetokrat, boli me, ko vidim, kaj je naredil. Ampak ti-
sto, kar je bilo storjeno narobe, je potrebno upoštevati tudi na drugi
245
Sloveniji, v prostoru, kjer je po zakonu zapovedana raba manjšinskega jezi-
ka, je sprejeto kot razžalitev, pri čemer se Slovenci ponovno sklicujemo na
viktimizacijo in manjše pravice slovenske manjšine v Italiji (Hrobat Virlo-
get 2016, 23). Tovrstni diskurzi se vedno znova končajo pri slovenski vikti-
mizaciji in kolektivni kriminalizaciji »drugih«, nikoli ni podana nikakršna
kritična samorefleksija o lastni vlogi krvnika. Vedno znova črno-bela diho-
tomija med žrtvami in krvniki, slabimi in dobrimi, zmagovalci in poraženci
(Baussant in Foscarini 2017, 22–23). Teža težke in nepredelane preteklosti
tako še vedno straši nad našo sedanjostjo in prihodnostjo.
Na moje vprašanje o sobivanju in multikulturnosti Giulio, italijanski po-
litik, komentira: »To sobivanje se spreminja v samo eno smer. Sem vam re-
kel prej, sožitje je pomembno, dokler se ga živi na isti način z obeh strani.«
Kot argumentira Stuart Hall (2008, 228), v današnjih večkulturnih druž-
bah potrebujejo postkolonialne pa tudi druge države, revizijo svojih pre-
vladujočih dediščin, vpis marginaliziranih v središče in vključitev »njiho-
vih« zgodovin v »našo«, ne glede na to, ali so bili »drugi« kolonizirani ali so
kolonizirali.
V zaključku si lahko postavimo skoraj naivno vprašanje, kako naj družba
s tako konfliktnimi spomini, z obremenjujočimi preteklostmi in s sporni-
mi dediščinami najde način sobivanja? Verjetno bi bil predpogoj z empatijo
prisluhniti »drugemu« in premisliti svojo lastno odgovornost za dogodke,
ki nas še danes bremenijo (Assman 2007; 2010). O potrebi po priznanju la-
stne odgovornosti na vsaki strani lepo pove Ornella, Italijanka iz Kopra: na
eni strani priznajmo fašizem in na drugi strani odgovornost za »eksodus«,
kot pravi, brez obtoževanj.
Hodila sem po Dalmaciji [. . .]. Sem šla na nek otok in sem rekla: »Glej,
kako lepe hiše so zgradili.« Bilo je italijansko koncentracijsko tabori-
šče. Jaz sem se tako sramovala . . . Jaz sem hodila po tistih ulicah,
jaz sem se sramovala celo govoriti v italijanščini. In vsakega, ki sem
srečala, vsakemu, s katerim sem govorila, sem rekla: Oprostite, sram
me je. [. . .] In ko je govoril Tito, sem jokala kot nora. Ampak on je bil
moj idol. [. . .] Ja, saj je govoril o bratstvu – »vsi smo enaki«. In on,
ko je govoril, »mi, bratje« [. . .]. Nekdo, ki je del manjšine, se počuti,
da se mu pomaga, da se ga ščiti. Tudi če potem ni nikoli zaščiten v
resnici. [. . .] Ampak to sobivanje [it. convivenza] bo lahko šlo naprej,
ko bo vsak od nas rekel, »Smo zgrešili.« [. . .] Priznam fašizem in sem
se opravičila neštetokrat, boli me, ko vidim, kaj je naredil. Ampak ti-
sto, kar je bilo storjeno narobe, je potrebno upoštevati tudi na drugi
245
