Page 39 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 39
V tišini spomina
Pulj, 1947
tudi solze ob spominih na težko dilemo »ostati ali oditi«. Priložnost dobro
ponazarja teorijo Halbwachsovo teorijo (2001) o okvirjih spominjanja (fr.
les cadres de la mémoire). Individualni spomin preživi le, v kolikor se nasloni
na kolektivnega.
Tišino ponavadi razumemo kot »signalizacijo psihopatoloških procesov
izogibanja in zatiranja, družbeno sumljivih procesov osebnih molčečnosti
ali kolektivnih procesov političnega podrejanja« (Kidron 2009, 6). Kot bo
pokazano še v nadaljevanju, se spomini Italijanov, ki so ostali v Istri, ne
ujemajo niti z dominantnim slovenskim spominom, ki v »eksodusu« vidi
prostovoljne migracije, kot tudi ne z italijanskim dominantnim diskurzom,
ki »eksodus« razume kot posledico nasilja »barbarskih« Slovanov in komu-
nističnega sistema nad Italijani (Ballinger 2003, 129–167; Hrobat Virloget
2015a; 2015b; Nemec 2015, 148; Hrobat Virloget 2017a, 98–92; 2019, 166–
169). V nasprotju s slednjim se namreč dobro zavedajo vzročno-posledičnih
povezav med »eksodusom« in fašističnim nasiljem nad Slovenci ter Hrvati,
pred čimer si dominantni italijanski državni diskurz zatiska oči. Poleg ne-
skladja spominov in travme gre verjetno molk pripisati tudi osamitvi, za-
puščenosti Italijanov v Istri, ko so po »eksodusu« in povsem spremenjenih
družbenih razmerah v novi državi Jugoslaviji postali »drugi« – iz večine,
vsaj v mestih, so se spremenili v nacionalno manjšino. Kot bo prikazano v
nadaljevanju, so se po »eksodusu« zaradi spremenjene strukture somešča-
nov, izgube socialne mreže, spremembe prevladujočega jezika, preobrata
družbene vloge iz večvredne v manjvredne itn. počutili tujci, vendar v la-
stnem domu, povrh pa še stigmatizirani kot »fašisti« (Ballinger 2003, 207–
244; Hrobat Virloget 2015a, 164–172).
37
Pulj, 1947
tudi solze ob spominih na težko dilemo »ostati ali oditi«. Priložnost dobro
ponazarja teorijo Halbwachsovo teorijo (2001) o okvirjih spominjanja (fr.
les cadres de la mémoire). Individualni spomin preživi le, v kolikor se nasloni
na kolektivnega.
Tišino ponavadi razumemo kot »signalizacijo psihopatoloških procesov
izogibanja in zatiranja, družbeno sumljivih procesov osebnih molčečnosti
ali kolektivnih procesov političnega podrejanja« (Kidron 2009, 6). Kot bo
pokazano še v nadaljevanju, se spomini Italijanov, ki so ostali v Istri, ne
ujemajo niti z dominantnim slovenskim spominom, ki v »eksodusu« vidi
prostovoljne migracije, kot tudi ne z italijanskim dominantnim diskurzom,
ki »eksodus« razume kot posledico nasilja »barbarskih« Slovanov in komu-
nističnega sistema nad Italijani (Ballinger 2003, 129–167; Hrobat Virloget
2015a; 2015b; Nemec 2015, 148; Hrobat Virloget 2017a, 98–92; 2019, 166–
169). V nasprotju s slednjim se namreč dobro zavedajo vzročno-posledičnih
povezav med »eksodusom« in fašističnim nasiljem nad Slovenci ter Hrvati,
pred čimer si dominantni italijanski državni diskurz zatiska oči. Poleg ne-
skladja spominov in travme gre verjetno molk pripisati tudi osamitvi, za-
puščenosti Italijanov v Istri, ko so po »eksodusu« in povsem spremenjenih
družbenih razmerah v novi državi Jugoslaviji postali »drugi« – iz večine,
vsaj v mestih, so se spremenili v nacionalno manjšino. Kot bo prikazano v
nadaljevanju, so se po »eksodusu« zaradi spremenjene strukture somešča-
nov, izgube socialne mreže, spremembe prevladujočega jezika, preobrata
družbene vloge iz večvredne v manjvredne itn. počutili tujci, vendar v la-
stnem domu, povrh pa še stigmatizirani kot »fašisti« (Ballinger 2003, 207–
244; Hrobat Virloget 2015a, 164–172).
37
