Page 47 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 47
V tišini spomina
Piran, prvi razred
italijanske šole,
50. leta 20. stoletja
spominu na »veliko vojno«, prvo svetovno vojno, kjer se je oblikoval mit o
padlih z glorifikacijo njihovega žrtvovanja (Kavrečič 2017, 157). Sicer je ta
nacionalni mit po padcu fašizma upadel, pa vendar je ohranil močan sim-
bolni ritualni naboj pri ezulih, ki v njem glorificirajo spomin na ljubezen do
patrie, ki je s pridobitvijo ozemelj vse do Dalmacije odgovorila na upanja
vseh Italijanov v »neodrešenih« deželah (Ballinger 2003, 54). Ravno tako
je bila zgodovina selektivna v slovenskih šolah v Jugoslaviji, kjer je bila,
podobno kot drugod v vzhodnem bloku, osredotočena na narodnoosvobo-
dilni boj (Sezneva 2003).
Po vsej Evropi so zatrti spomini izbruhnili leta 1989 ob propadu bipo-
larnega političnega okvirja. Medtem ko so v zahodni Evropi svoje rekon-
strukcije preteklosti poskušali uskladiti s standardi zgodovinske vede, ni
bilo nujno tako pri narodih vzhodnega bloka, kjer so vzniknili prepleteni
spomini na preganjanje in kolaboracijo, viktimizacijo in krivdo. Po mnenju
Aleide Assmann (2007, 16) je veliko teh narodov še danes v procesu ponov-
nega oblikovanja starih nacionalnih ali ustvarjanja novih mitov.
Podobno »vrzel v spominu« je mogoče opaziti pri Čehih glede izgona su-
detskih Nemcev. V komunističnih časih niti niso bili toliko predmet tabuja,
temveč so bili marginalizirani. V komunističnem diskurzu je postala zgo-
dovina Nemcev del buržoazije in kasnejšega nacističnega režima, povezani
so bili s kapitalističnim izkoriščanjem, z mednarodno agresijo, s fašizmom,
z zatiranjem. Argument proti kolektivni nacionalni krivdi za njihov izgon
je bil, češ da je bila to le reakcija na gorje, ki so ga Nemci ljudje povzročili
med vojno. Na ta način država ostaja moralno nedotaknjena s poudarja-
njem svoje vloge žrtve. Ta percepcija se ni drastično spremenila še danes,
45
Piran, prvi razred
italijanske šole,
50. leta 20. stoletja
spominu na »veliko vojno«, prvo svetovno vojno, kjer se je oblikoval mit o
padlih z glorifikacijo njihovega žrtvovanja (Kavrečič 2017, 157). Sicer je ta
nacionalni mit po padcu fašizma upadel, pa vendar je ohranil močan sim-
bolni ritualni naboj pri ezulih, ki v njem glorificirajo spomin na ljubezen do
patrie, ki je s pridobitvijo ozemelj vse do Dalmacije odgovorila na upanja
vseh Italijanov v »neodrešenih« deželah (Ballinger 2003, 54). Ravno tako
je bila zgodovina selektivna v slovenskih šolah v Jugoslaviji, kjer je bila,
podobno kot drugod v vzhodnem bloku, osredotočena na narodnoosvobo-
dilni boj (Sezneva 2003).
Po vsej Evropi so zatrti spomini izbruhnili leta 1989 ob propadu bipo-
larnega političnega okvirja. Medtem ko so v zahodni Evropi svoje rekon-
strukcije preteklosti poskušali uskladiti s standardi zgodovinske vede, ni
bilo nujno tako pri narodih vzhodnega bloka, kjer so vzniknili prepleteni
spomini na preganjanje in kolaboracijo, viktimizacijo in krivdo. Po mnenju
Aleide Assmann (2007, 16) je veliko teh narodov še danes v procesu ponov-
nega oblikovanja starih nacionalnih ali ustvarjanja novih mitov.
Podobno »vrzel v spominu« je mogoče opaziti pri Čehih glede izgona su-
detskih Nemcev. V komunističnih časih niti niso bili toliko predmet tabuja,
temveč so bili marginalizirani. V komunističnem diskurzu je postala zgo-
dovina Nemcev del buržoazije in kasnejšega nacističnega režima, povezani
so bili s kapitalističnim izkoriščanjem, z mednarodno agresijo, s fašizmom,
z zatiranjem. Argument proti kolektivni nacionalni krivdi za njihov izgon
je bil, češ da je bila to le reakcija na gorje, ki so ga Nemci ljudje povzročili
med vojno. Na ta način država ostaja moralno nedotaknjena s poudarja-
njem svoje vloge žrtve. Ta percepcija se ni drastično spremenila še danes,
45
