Page 49 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 49
»Eksodus« v slovenskih raziskavah
dal dvoumen odnos do vzhodne meje in vse bolj politično in ekonomsko
močne Jugoslavije, hkrati pa je bila tudi prisotnost ezulov kot opomnik na
fašizem moteča. Z vzponom desničarske politike v »Berlusconijevi eri« po-
stanejo fojbe in »eksodus« izrabljeni za stvaritev podobe Berslusconijeve
stranke kot edine prave nacionalne in patriotske, njeni politični naspro-
tniki, komunistična politika in njeno zgodovinopisje po vojni, pa so bili
obtoženi večdesetletnega utišanja »temne plati v italijanski zgodovini« in
postavitve na stran Jugoslavije (1943–1945), s čimer naj bi izdali nacional-
ne interese (Corni 2018, 74–78).
Pamela Ballinger argumentira, da so vse poimperialne zgodovine, ki so-
vpadajo s povojnim obdobjem, neprijetne tako za raziskovalce kot za do-
mačo družbo, saj so to v resnici zgodbe o porazu. Te zgodovine zato imenu-
je »izrinjene zgodovine« (angl. extruded) kolonialnih razseljenih ljudi (Bal-
linger 2012, 380). V podobnem postkolonialnem kontekstu izgona pieds-
noirs iz Alžirije Michéle Baussant (2002, 286) opaža, da so le-ti »izključeni
iz zgodovine« (fr. exclus de l’histoire), »odpuščeni iz zgodovine« (fr. licen-
ciés de l’histoire) ali »prepovedani v zgodovini« (fr. interdits d’histoire). Vsi
ti iz zgodovine »izključeni«, od pieds-noirs do Palestincev, Judov v Evropi
in v Egiptu itd., veljajo za nosilce negativnih dediščin in imaginarijev, ki
so včasih percepirani kot toksični, zastareli, sploh v procesu dekolonizacij,
kjer gre za spomin poražencev, ki hlepijo po uradnem priznanju in integri-
ranju svojih marginaliziranih izkušenj v nacionalne zgodovine (Baussant
2019, 38, 155, 176; Audenino 2015).⁸
»Eksodus« v slovenskih raziskavah
Vtis o izogibanju »temnim platem« lastne preteklosti je mogoče dobiti tudi
iz obmejnega zgodovinopisja, ki se očitno pod vplivom političnih diskur-
zov posveča predvsem za slovensko identiteto ključnim temam: fašistič-
nemu nasilju in antifašističnemu gibanju kot odgovoru nanj, migracijam
Slovencev, slovenski manjšini v Italiji, narodnoosvobodilnemu boju, meji
itd. Med zgodovinarji se je s temo povojnih migracij in političnimi vpra-
šanji tega časa najbolj sistematično ukvarjala Nevenka Troha (1997; 2000;
2002; 2006; 2010), njene raziskave pa niso zaobjete v monografiji. Raziska-
ve o »eksodusu« so bile narejene predvsem na italijanski strani, le nekaj je
bilo slovenskih ali tujih: o kvantitativnih demografskih dimenzijah (npr.
⁸ Vendar s spremembo družbenega konteksta lahko zamolčani spomini »izključenih« iz zgo-
dovine postanejo javni in celo nosilci nacionalnega spomina, kot se je to zgodilo v primeru
italijanskih ezulov ob uvedbi nacionalnega praznika spomina nanje (glej v nadaljevanju).
47
dal dvoumen odnos do vzhodne meje in vse bolj politično in ekonomsko
močne Jugoslavije, hkrati pa je bila tudi prisotnost ezulov kot opomnik na
fašizem moteča. Z vzponom desničarske politike v »Berlusconijevi eri« po-
stanejo fojbe in »eksodus« izrabljeni za stvaritev podobe Berslusconijeve
stranke kot edine prave nacionalne in patriotske, njeni politični naspro-
tniki, komunistična politika in njeno zgodovinopisje po vojni, pa so bili
obtoženi večdesetletnega utišanja »temne plati v italijanski zgodovini« in
postavitve na stran Jugoslavije (1943–1945), s čimer naj bi izdali nacional-
ne interese (Corni 2018, 74–78).
Pamela Ballinger argumentira, da so vse poimperialne zgodovine, ki so-
vpadajo s povojnim obdobjem, neprijetne tako za raziskovalce kot za do-
mačo družbo, saj so to v resnici zgodbe o porazu. Te zgodovine zato imenu-
je »izrinjene zgodovine« (angl. extruded) kolonialnih razseljenih ljudi (Bal-
linger 2012, 380). V podobnem postkolonialnem kontekstu izgona pieds-
noirs iz Alžirije Michéle Baussant (2002, 286) opaža, da so le-ti »izključeni
iz zgodovine« (fr. exclus de l’histoire), »odpuščeni iz zgodovine« (fr. licen-
ciés de l’histoire) ali »prepovedani v zgodovini« (fr. interdits d’histoire). Vsi
ti iz zgodovine »izključeni«, od pieds-noirs do Palestincev, Judov v Evropi
in v Egiptu itd., veljajo za nosilce negativnih dediščin in imaginarijev, ki
so včasih percepirani kot toksični, zastareli, sploh v procesu dekolonizacij,
kjer gre za spomin poražencev, ki hlepijo po uradnem priznanju in integri-
ranju svojih marginaliziranih izkušenj v nacionalne zgodovine (Baussant
2019, 38, 155, 176; Audenino 2015).⁸
»Eksodus« v slovenskih raziskavah
Vtis o izogibanju »temnim platem« lastne preteklosti je mogoče dobiti tudi
iz obmejnega zgodovinopisja, ki se očitno pod vplivom političnih diskur-
zov posveča predvsem za slovensko identiteto ključnim temam: fašistič-
nemu nasilju in antifašističnemu gibanju kot odgovoru nanj, migracijam
Slovencev, slovenski manjšini v Italiji, narodnoosvobodilnemu boju, meji
itd. Med zgodovinarji se je s temo povojnih migracij in političnimi vpra-
šanji tega časa najbolj sistematično ukvarjala Nevenka Troha (1997; 2000;
2002; 2006; 2010), njene raziskave pa niso zaobjete v monografiji. Raziska-
ve o »eksodusu« so bile narejene predvsem na italijanski strani, le nekaj je
bilo slovenskih ali tujih: o kvantitativnih demografskih dimenzijah (npr.
⁸ Vendar s spremembo družbenega konteksta lahko zamolčani spomini »izključenih« iz zgo-
dovine postanejo javni in celo nosilci nacionalnega spomina, kot se je to zgodilo v primeru
italijanskih ezulov ob uvedbi nacionalnega praznika spomina nanje (glej v nadaljevanju).
47
