Page 9 - Poštuvan, Vita (ur.). 2020. Znanja, spretnosti in kompetence na področju duševnega zdravja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 9
Predgovor
Vita Poštuvan
Univerza na Primorskem
vita.postuvan@upr.si
Duševno zdravje postaja vedno pomembnejša tema današnjega časa. To
je razumljivo, saj po eni strani število duševnih motenj vztrajno narašča;
do leta 2020 naj bi po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije depresi-
ja predstavljala največji delež bolezni v razvitem svetu. Po drugi strani se
veča ozaveščenost splošne javnosti glede odgovorne skrbi za svoje dobro
počutje.
Že kar nekaj let izvajam delavnice in predavanja na področju ozavešča-
nja in ukrepanja. Čeprav je tema aktualna in se dotika vsakogar, je ljudem
– tudi strokovnjakom – še vedno težko govoriti o (lastnih) stiskah; v takih
pogovorih posamezniki pogosto občutijo sram, občutke krivde ali strah,
da bo razkritje prineslo negativne posledice. Ljudje občutijo nelagodje tu-
di takrat, ko želijo biti v oporo bližnjemu v stiski. Na delavnicah pogosto
izvedem vajo, kjer morajo udeleženci namišljeno bližnjo osebo vprašati po
občutkih stiske in bolečine. Udeleženci le redko uporabijo direktna vpraša-
nja (npr. »Kako trenutno občutiš bolečino?«), veliko lagodnejše se počutijo
ob posrednem poizvedovanju (npr. vprašanju »Kako si kaj?«), s čimer se
izognejo najbolj boleči temi. Navkljub težjemu pristopu so direktna vpra-
šanja navadno vseeno informativnejša, saj šele tako podrobneje izvemo,
kaj drugi doživlja.
A direktna vprašanja izzovejo občutke strahu. Strah se navezuje na pri-
čakovanje vsebine odgovora bližnje osebe v stiski in občutke premajhne
kompetentnosti za ukrepanje v občutljivih situacijah. Ljudje se pogosto
sprašujejo: »Kaj pa naj naredim, če mi pove, da ni v redu?« Lahko pa di-
rektna vprašanja sprožajo tudi druge čustvene reakcije: nekateri občutijo
žalost ali nemoč, drugi jezo, razočaranje ali kakšna druga negativna ob-
čutja. Te teme udeležencev skoraj nikoli ne pustijo ravnodušnih, temveč
prav nasprotno; ker so nam teme osebnih stisk vsem znane, se nas pogos-
to osebno in globoko dotaknejo. Večina se nas lahko poistoveti s kakšno
težko življenjsko situacijo.
Za krepitev javnega duševnega zdravja je zato potrebno sistematično de-
lo s ključnimi vratarji sistema – torej tistimi, ki z ranljivo populacijo najpo-
gosteje stopajo v stik. Zaradi poznavanja specifičnih populacij imajo vra-
Poštuvan, V. (ur.). (2020). Znanja, spretnosti in kompetence na področju
duševnega zdravja (str. 7–9). Založba Univerze na Primorskem.
https://doi.org/10.26493/978-961-6963-17-6.7-9
Vita Poštuvan
Univerza na Primorskem
vita.postuvan@upr.si
Duševno zdravje postaja vedno pomembnejša tema današnjega časa. To
je razumljivo, saj po eni strani število duševnih motenj vztrajno narašča;
do leta 2020 naj bi po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije depresi-
ja predstavljala največji delež bolezni v razvitem svetu. Po drugi strani se
veča ozaveščenost splošne javnosti glede odgovorne skrbi za svoje dobro
počutje.
Že kar nekaj let izvajam delavnice in predavanja na področju ozavešča-
nja in ukrepanja. Čeprav je tema aktualna in se dotika vsakogar, je ljudem
– tudi strokovnjakom – še vedno težko govoriti o (lastnih) stiskah; v takih
pogovorih posamezniki pogosto občutijo sram, občutke krivde ali strah,
da bo razkritje prineslo negativne posledice. Ljudje občutijo nelagodje tu-
di takrat, ko želijo biti v oporo bližnjemu v stiski. Na delavnicah pogosto
izvedem vajo, kjer morajo udeleženci namišljeno bližnjo osebo vprašati po
občutkih stiske in bolečine. Udeleženci le redko uporabijo direktna vpraša-
nja (npr. »Kako trenutno občutiš bolečino?«), veliko lagodnejše se počutijo
ob posrednem poizvedovanju (npr. vprašanju »Kako si kaj?«), s čimer se
izognejo najbolj boleči temi. Navkljub težjemu pristopu so direktna vpra-
šanja navadno vseeno informativnejša, saj šele tako podrobneje izvemo,
kaj drugi doživlja.
A direktna vprašanja izzovejo občutke strahu. Strah se navezuje na pri-
čakovanje vsebine odgovora bližnje osebe v stiski in občutke premajhne
kompetentnosti za ukrepanje v občutljivih situacijah. Ljudje se pogosto
sprašujejo: »Kaj pa naj naredim, če mi pove, da ni v redu?« Lahko pa di-
rektna vprašanja sprožajo tudi druge čustvene reakcije: nekateri občutijo
žalost ali nemoč, drugi jezo, razočaranje ali kakšna druga negativna ob-
čutja. Te teme udeležencev skoraj nikoli ne pustijo ravnodušnih, temveč
prav nasprotno; ker so nam teme osebnih stisk vsem znane, se nas pogos-
to osebno in globoko dotaknejo. Večina se nas lahko poistoveti s kakšno
težko življenjsko situacijo.
Za krepitev javnega duševnega zdravja je zato potrebno sistematično de-
lo s ključnimi vratarji sistema – torej tistimi, ki z ranljivo populacijo najpo-
gosteje stopajo v stik. Zaradi poznavanja specifičnih populacij imajo vra-
Poštuvan, V. (ur.). (2020). Znanja, spretnosti in kompetence na področju
duševnega zdravja (str. 7–9). Založba Univerze na Primorskem.
https://doi.org/10.26493/978-961-6963-17-6.7-9
