Page 15 - Hrobat Virloget, Katja, in Kavrečič, Petra, ur. (2015). Nesnovna krajina Krasa. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 15
o »stari tradiciji« krajine: predgovor
svetišču Triglavca. V izročilu o krajini Prelož Pleterski pokaže osnovno (staroslovansko)
mitsko strukturo, ki jo prepoznava hkrati na enem najbolj enigmatičnih kipov, na t. i.
Zbruškem idolu. Zanimivo je metodološko ujemanje znanstvene analize z gradivom Bo-
risa Čoka (v nadaljevanju). Hipoteza Pleterskega o obstoju plodnega (Deva in Devač) in
neplodnega para (Dedec in Baba) glede na letni čas (oziroma polovico leta) se ujema s
Čokovim (novim) gradivom o kamnih Dedec in Baba, ki sta bila namenjena temu, da se
nanje usedeta sprta zakonca, se kujata in spravita.
Poglavje Zmaga Šmitka Nočni bojevniki: Kmečke herezije in čarovništvo na Slovenskem
in v Furlaniji razpravlja o nosilcih ljudske ideologije, benandantih, ki so drugače pojmova-
li svet. Medtem ko Carlo Ginzburg v njih prepoznava ostanke šamanističnih kultov, zanje
Zmago Šmitek raje uporablja varnejši izraz kontaminacija kot nekaj heretičnega, »drugač-
nega« ali morda ostanek predkrščanskih verovanj. Furlanske malandante in bendandan-
te, ki jih je inkvizicija imela za čarovnike, primerja s kresniki in vedomci iz slovenskega in
hrvaškega izročila, pri čemer so vsi delovali, se bojevali med skupinami enih in drugih v
nekem izventelesnem stanju, v transu, v snu. Zmago Šmitek ugotavlja, da je »instinktiv-
ni materializem« ljudske kozmogonije, ki ga Carlo Ginzburg pripisuje benandantom, pri-
soten tudi v slovenskem ljudskem izročilu, zlasti v razlagalnih (etioloških) legendah o za-
četku sveta.
Monika Kropej se v poglavju Pravljice in povedke iz Dutovelj in okolice v zapisu Lovra
Žvaba posveti analizi pripovednega izročila iz Dutovelj na Krasu in okolice, zbranega v le-
tih 1874 in 1882, v zapisu literata in publicista Lovra Žvaba (1852–1888). Z izpeljavo kultur-
nozgodovinske analize gradiva in študije vpetosti v zemljevid kulturne krajine konca 19.
stoletja je analizirala je 23 ljudskih pripovedi ter jih primerjala s sodobnim pripovednim
gradivom.
Poglavje Katje Hrobat Virloget in Petre Kavrečič Mitska krajina Gropade v okviru
ustnega izročila na Krasu in širše analizira ustno izročilo o krajini obravnavane vasi v konte-
kstu širših raziskav mitskega izročila. V krajini majhne vasi je bilo zaznanih več mitskih ele-
mentov, od kultnega drevesa nadregionalnega pomena do Matere kot skalne babe, šeg
za preprečitev vdora onstranskega čez meje »našega« do prostorske dihotomije med
svetovoma »živih« in »mrtvih« v obliki simbolike pogrebne poti z lipami (kot začetka) in
mrtvimi počivali (obrednega postanka).
Prispevek Jošta Hobiča Ljudsko izročilo in mitična pokrajina severozahodnih Brkinov in
Vremske doline prikazuje mitično pokrajino med Krasom in Brkini. Analiza ljudskega izro-
čila v kontekstu krajine, od koder izhaja, prinaša novo razumevanje zgodovinskih proce-
sov in mitskih struktur, od novih spoznanj o Šembilji kot indikatorju antičnega in prazgo-
dovinskega cestnega omrežja ter o Ajdih kot staroselcih v odnosu do novih priseljencev,
Slovanov, do mitskih tridelnih struktur, recimo cerkve na Vremščici, v Naklem in Socer-
bu.
Poglavje Borisa Čoka Kamnoseško izročilo o znamenjih na portalih in kolonah po Krasu
predstavlja posebej zanimivo, morda celo »šokantno« gradivo, ki na osnovi družinskega
izročila razkriva »staroverski« pomen kamnoseških znamenj in drugih struktur v krajini
Krasa. Razkritje dveh vzporednih in hkrati prepletajočih se verskih sistemov, krščanske-
ga in »tradicionalnega«, je gotovo paradni konj pričujoče monografije in ta je najbolj raz-
viden v vprašanju klesarja naročniku portona, če želi imeti simbole po krščansko ali »po
tradiciji«, »po starem«. Prispevek ponovno nakazuje (Čok, 2012), da so predkrščanska
15
svetišču Triglavca. V izročilu o krajini Prelož Pleterski pokaže osnovno (staroslovansko)
mitsko strukturo, ki jo prepoznava hkrati na enem najbolj enigmatičnih kipov, na t. i.
Zbruškem idolu. Zanimivo je metodološko ujemanje znanstvene analize z gradivom Bo-
risa Čoka (v nadaljevanju). Hipoteza Pleterskega o obstoju plodnega (Deva in Devač) in
neplodnega para (Dedec in Baba) glede na letni čas (oziroma polovico leta) se ujema s
Čokovim (novim) gradivom o kamnih Dedec in Baba, ki sta bila namenjena temu, da se
nanje usedeta sprta zakonca, se kujata in spravita.
Poglavje Zmaga Šmitka Nočni bojevniki: Kmečke herezije in čarovništvo na Slovenskem
in v Furlaniji razpravlja o nosilcih ljudske ideologije, benandantih, ki so drugače pojmova-
li svet. Medtem ko Carlo Ginzburg v njih prepoznava ostanke šamanističnih kultov, zanje
Zmago Šmitek raje uporablja varnejši izraz kontaminacija kot nekaj heretičnega, »drugač-
nega« ali morda ostanek predkrščanskih verovanj. Furlanske malandante in bendandan-
te, ki jih je inkvizicija imela za čarovnike, primerja s kresniki in vedomci iz slovenskega in
hrvaškega izročila, pri čemer so vsi delovali, se bojevali med skupinami enih in drugih v
nekem izventelesnem stanju, v transu, v snu. Zmago Šmitek ugotavlja, da je »instinktiv-
ni materializem« ljudske kozmogonije, ki ga Carlo Ginzburg pripisuje benandantom, pri-
soten tudi v slovenskem ljudskem izročilu, zlasti v razlagalnih (etioloških) legendah o za-
četku sveta.
Monika Kropej se v poglavju Pravljice in povedke iz Dutovelj in okolice v zapisu Lovra
Žvaba posveti analizi pripovednega izročila iz Dutovelj na Krasu in okolice, zbranega v le-
tih 1874 in 1882, v zapisu literata in publicista Lovra Žvaba (1852–1888). Z izpeljavo kultur-
nozgodovinske analize gradiva in študije vpetosti v zemljevid kulturne krajine konca 19.
stoletja je analizirala je 23 ljudskih pripovedi ter jih primerjala s sodobnim pripovednim
gradivom.
Poglavje Katje Hrobat Virloget in Petre Kavrečič Mitska krajina Gropade v okviru
ustnega izročila na Krasu in širše analizira ustno izročilo o krajini obravnavane vasi v konte-
kstu širših raziskav mitskega izročila. V krajini majhne vasi je bilo zaznanih več mitskih ele-
mentov, od kultnega drevesa nadregionalnega pomena do Matere kot skalne babe, šeg
za preprečitev vdora onstranskega čez meje »našega« do prostorske dihotomije med
svetovoma »živih« in »mrtvih« v obliki simbolike pogrebne poti z lipami (kot začetka) in
mrtvimi počivali (obrednega postanka).
Prispevek Jošta Hobiča Ljudsko izročilo in mitična pokrajina severozahodnih Brkinov in
Vremske doline prikazuje mitično pokrajino med Krasom in Brkini. Analiza ljudskega izro-
čila v kontekstu krajine, od koder izhaja, prinaša novo razumevanje zgodovinskih proce-
sov in mitskih struktur, od novih spoznanj o Šembilji kot indikatorju antičnega in prazgo-
dovinskega cestnega omrežja ter o Ajdih kot staroselcih v odnosu do novih priseljencev,
Slovanov, do mitskih tridelnih struktur, recimo cerkve na Vremščici, v Naklem in Socer-
bu.
Poglavje Borisa Čoka Kamnoseško izročilo o znamenjih na portalih in kolonah po Krasu
predstavlja posebej zanimivo, morda celo »šokantno« gradivo, ki na osnovi družinskega
izročila razkriva »staroverski« pomen kamnoseških znamenj in drugih struktur v krajini
Krasa. Razkritje dveh vzporednih in hkrati prepletajočih se verskih sistemov, krščanske-
ga in »tradicionalnega«, je gotovo paradni konj pričujoče monografije in ta je najbolj raz-
viden v vprašanju klesarja naročniku portona, če želi imeti simbole po krščansko ali »po
tradiciji«, »po starem«. Prispevek ponovno nakazuje (Čok, 2012), da so predkrščanska
15
