Page 16 - Hrobat Virloget, Katja, in Kavrečič, Petra, ur. (2015). Nesnovna krajina Krasa. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 16
nesnovna krajina krasa
verovanja ljudje zavestno in v tajnosti (skupnosti) ohranjali še v 20. stoletje in jih ponekod
namenoma kamuflirali s krščansko tradicijo, zato da so lahko nemoteno ohranjali vsebi-
no. Marsikaterega raziskovalca bo bogastvo predkrščanskih simbolov na kraških porto-
nih, ki smo jih vedno videvali kot okrasne »rožice« med krščanskimi simboli, šokiralo, ko
se ti izkažejo za apotropejske simbole »starih« božanstev, kot so Dejbuh, morca, svarica,
kolovrat, svetovidov krog, trojice, praprot, lan itd. Kot ugotavlja Šmitek (2012, 110), ni res,
da predkrščanskih verovanj, predmetov in svetih mest doslej ni bilo, le etnologi in antro-
pologi jih niso iskali ali jim zanje ljudje niso povedali.
Bogato gradivo o predkrščanskih verovanjih, ki na dan prihaja šele v zadnjem času
(glej publikacije Borisa Čoka, Pavla Medveščka), odpira vprašanje metodologije raziskav
mitskega in kultnega izročila. Do kakšne mere je v resnici etnologom in kulturnim antro-
pologom, ki pridejo v neko vas prvič, morda drugič ali celo tretjič, dostopno (tajno) zna-
nje neke skupnosti? Zakaj bi stvari, ki so skupne le članom skupnosti, razkrili tistemu, ki
ni »naš«? Boris Čok je imel srečo odraščati v skupnosti, ki ga je imela za »svojega«, med-
tem ko si je Pavel Medveščak zaupanje, pa še to najbrž omejeno, pridobil z vztrajnim obi-
skovanjem »starovercev«.
Zavedajoč se omejenosti in nedostopnosti predkrščanskih verovanj, ki so zaradi
zaničevanja in zasmehovanja dolgo ostajala v tajnosti, tudi ta knjiga gotovo ne bo zajela
vsega, kar je še skrito po kotičkih Krasa. Morda se zaradi splošne sodobne spremembe
v odnosu do »starega«, do lokalne dediščine, zdi, da se danes situacija premika na bolje,
saj vsak dan pricurlja kakšna novica več o kakšnem posebnem kamnu, kultni jami, zdravil-
nem drevesu ali vodi itd. V knjigi je zbranih nekaj (izvirnih) raziskav raziskovalcev, ki so na
osnovi svojih širokih znanj poskušali analizirati tisti del gradiva, ki jim je danes dostopen,
in dragoceno gradivo o bogatih predkrščanskih simbolih, ki je bilo dostopno le tistim, ki
so bili »naši«. Upati je, da bo knjiga tlakovala pot novim razkritjem o predkrščanskih ve-
rovanjih, ki jim je sodobni čas v iskanju lastnih korenin v lokalni dediščini bolj naklonjen
kot nekoč, ko so staroverske svečenice še metali v kraška brezna (Čok, 2012).
Ne glede na srečne posameznike, ki so jim bila dostopna tajna znanja skupnosti, je
bil raziskovalcem doslej omogočen dostop do predkrščanskih znanj prek izročila v kraji-
ni. Krajina namreč predstavlja bogat mnemotehničen sistem, ki lahko »uprostorjen« mit-
ski, pa tudi zgodovinski spomin ohranja stoletja in tisočletja. Spomin je namreč »topofi-
len«. Usidran je v krajinah, poteh, javnih prostorih (Candau, 2005, 153). Kot je opazil eden
prvih raziskovalcev odvisnosti spomina od prostora, skupine zapisujejo lastne kolektivne
spomine v domač prostor, kjer jih tudi najdevajo (Halbwachs, 2001, 143–77). Zato ljudje
o svoji daljni preteklosti še danes berejo v domači krajini. Čas je podrejen prostoru, saj
je preteklost zgolj vidik krajine. Zato v ljudski tradiciji ostane bore malo od časa oziroma
daljne preteklosti kot abstraktne kategorije (Hrobat, 2010, 276–77), ohranja pa se dolgo-
živ pomen – zahvaljujoč krajini.
Literatura
Candau, Joël. Anthropologie de la mémoire. Paris: Armand Collin, 2005.
Čok, Boris. V siju mesečine. Ustno izročilo Lokve, Prelož in bližnje okolice. Ljubljana: ZRC
SAZU, 2012.
16
verovanja ljudje zavestno in v tajnosti (skupnosti) ohranjali še v 20. stoletje in jih ponekod
namenoma kamuflirali s krščansko tradicijo, zato da so lahko nemoteno ohranjali vsebi-
no. Marsikaterega raziskovalca bo bogastvo predkrščanskih simbolov na kraških porto-
nih, ki smo jih vedno videvali kot okrasne »rožice« med krščanskimi simboli, šokiralo, ko
se ti izkažejo za apotropejske simbole »starih« božanstev, kot so Dejbuh, morca, svarica,
kolovrat, svetovidov krog, trojice, praprot, lan itd. Kot ugotavlja Šmitek (2012, 110), ni res,
da predkrščanskih verovanj, predmetov in svetih mest doslej ni bilo, le etnologi in antro-
pologi jih niso iskali ali jim zanje ljudje niso povedali.
Bogato gradivo o predkrščanskih verovanjih, ki na dan prihaja šele v zadnjem času
(glej publikacije Borisa Čoka, Pavla Medveščka), odpira vprašanje metodologije raziskav
mitskega in kultnega izročila. Do kakšne mere je v resnici etnologom in kulturnim antro-
pologom, ki pridejo v neko vas prvič, morda drugič ali celo tretjič, dostopno (tajno) zna-
nje neke skupnosti? Zakaj bi stvari, ki so skupne le članom skupnosti, razkrili tistemu, ki
ni »naš«? Boris Čok je imel srečo odraščati v skupnosti, ki ga je imela za »svojega«, med-
tem ko si je Pavel Medveščak zaupanje, pa še to najbrž omejeno, pridobil z vztrajnim obi-
skovanjem »starovercev«.
Zavedajoč se omejenosti in nedostopnosti predkrščanskih verovanj, ki so zaradi
zaničevanja in zasmehovanja dolgo ostajala v tajnosti, tudi ta knjiga gotovo ne bo zajela
vsega, kar je še skrito po kotičkih Krasa. Morda se zaradi splošne sodobne spremembe
v odnosu do »starega«, do lokalne dediščine, zdi, da se danes situacija premika na bolje,
saj vsak dan pricurlja kakšna novica več o kakšnem posebnem kamnu, kultni jami, zdravil-
nem drevesu ali vodi itd. V knjigi je zbranih nekaj (izvirnih) raziskav raziskovalcev, ki so na
osnovi svojih širokih znanj poskušali analizirati tisti del gradiva, ki jim je danes dostopen,
in dragoceno gradivo o bogatih predkrščanskih simbolih, ki je bilo dostopno le tistim, ki
so bili »naši«. Upati je, da bo knjiga tlakovala pot novim razkritjem o predkrščanskih ve-
rovanjih, ki jim je sodobni čas v iskanju lastnih korenin v lokalni dediščini bolj naklonjen
kot nekoč, ko so staroverske svečenice še metali v kraška brezna (Čok, 2012).
Ne glede na srečne posameznike, ki so jim bila dostopna tajna znanja skupnosti, je
bil raziskovalcem doslej omogočen dostop do predkrščanskih znanj prek izročila v kraji-
ni. Krajina namreč predstavlja bogat mnemotehničen sistem, ki lahko »uprostorjen« mit-
ski, pa tudi zgodovinski spomin ohranja stoletja in tisočletja. Spomin je namreč »topofi-
len«. Usidran je v krajinah, poteh, javnih prostorih (Candau, 2005, 153). Kot je opazil eden
prvih raziskovalcev odvisnosti spomina od prostora, skupine zapisujejo lastne kolektivne
spomine v domač prostor, kjer jih tudi najdevajo (Halbwachs, 2001, 143–77). Zato ljudje
o svoji daljni preteklosti še danes berejo v domači krajini. Čas je podrejen prostoru, saj
je preteklost zgolj vidik krajine. Zato v ljudski tradiciji ostane bore malo od časa oziroma
daljne preteklosti kot abstraktne kategorije (Hrobat, 2010, 276–77), ohranja pa se dolgo-
živ pomen – zahvaljujoč krajini.
Literatura
Candau, Joël. Anthropologie de la mémoire. Paris: Armand Collin, 2005.
Čok, Boris. V siju mesečine. Ustno izročilo Lokve, Prelož in bližnje okolice. Ljubljana: ZRC
SAZU, 2012.
16
