Page 46 - Pelc, Stanko. 2015. Mestno prebivalstvo Slovenije. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 46
Mestno prebivalstvo Slovenije
je, ne pojasnijo, je pa zanimiva primerjava med zgoraj opisanim primerom
Zgornjih Jarš in primerom naselja Laznica. To je eno od 21 naselij mestne-
ga območja Maribora. Zelo verjetno je, da Laznica izpolnjuje funkcionalni
kriterij, saj je Maribor kot daleč največje zaposlitveno središče v njeni ne-
posredni bližini verjetno glavni cilj dnevnih potovanj na delo. Pri kriteri-
ju »prostorske zraščenosti« pa se zagotovo lahko vprašamo, če je to naselje
upravičeno del mestnega območja Maribora. Šest domov (hišnih številk)
naselja Laznica je prostorsko tako rekoč zraščenih zdelom naselja Limbuš
med železniško progo in Dravo, a razdalja med strnjenima deloma naselij
Laznica in Limbuš znaša skoraj pol kilometra (Slika 5). Poleg tega se deli
naselja Laznica precej nestrnjeno nadaljujejo po dolini Lazniškega potoka,
nekaj domačij pa je že na pobočjih severovzhodnih obronkov Pohorja (naj-
višja na približno 400 metrih nadmorske višine). Ob tem se postavlja vpra-
šanje, zakaj bi bili kar po vrsti vsi prebivalci Laznice mestni prebivalci, pre-
46 bivalci Zgornjih Jarš pa, vsi brez izjeme, ne.
Tudi pri nekaterih drugih večjih mestih se je mogoče vprašati, ali je
bilo vključevanje obmestnih naselij v mestno območje ustrezno. Pri Kra-
nju so avtorji mestnemu območju priključili naselje Britof, ne pa tudi nase-
lij Predoslje in Orehovlje, čeprav vsa tri tvorijo povezano naselbinsko enoto
ob reki Kokri. Druga vprašljiva razmejitev je pri Stražišču, ki je del Kranja.
Vendar je na tem območju ena prostorsko ločena naselbinska enota z oko-
li 100 hišnimi številkami, ki je razdeljena med Kranj in Zgornje Bitnje. Če
bi to upoštevali kot strnjenost poselitve na meji med tema dvema naselje-
ma, bi morale biti Zgornje Bitnje del mestnega območja. S tem pa bi se to
mestno območje lahko raztegnilo vse do Škofje Loke, saj obcestna naselja
tu prehajajo ena v drugo brez (večjih) nepozidanih površin.
Pri Škofji Loki je vprašljiva nevključitev naselij Grenc, Virmaše in Sve-
ti Duh severno od vzhodnega dela Škofje Loke ter naselij Virlog, Trnje in
Vešter severno od zahodnega dela mesta, naselja Vincarje na zahodu in
Suha na vzhodu. Vsa ta naselja so z mestom bolj fizično zraščena kot pa
najbolj oddaljeni objekti naselja Puštal, ki so ga avtorji vključili v mestno
območje. Naselje vključuje samotne kmetije in »zaselka« Na Dobravi in
Hrastnica v dolini Hrastnice. Ta del Puštala bi lahko opredelili kot urbani-
zirano podeželje, nikakor pa ne kot mestno območje Škofje Loke.
Na Gorenjskem je poleg tega vprašljiva tudi delitev Tržiča in Bistri-
ce pri Tržiču ter Jesenic in Koroške Bele na po dve mestni območji, saj bi v
obeh primerih lahko imeli zgolj eno; po naši presoji gre namreč za strnje-
nost in zadostno povezanost pozidanih območij naselij, ki so vključena v
ta mestna območja.
Novo mesto je imelo že formalno priključenih toliko nekdanjih sa-
mostojnih naselij, ki imajo bolj značaj urbaniziranega podeželja kot mesta,
je, ne pojasnijo, je pa zanimiva primerjava med zgoraj opisanim primerom
Zgornjih Jarš in primerom naselja Laznica. To je eno od 21 naselij mestne-
ga območja Maribora. Zelo verjetno je, da Laznica izpolnjuje funkcionalni
kriterij, saj je Maribor kot daleč največje zaposlitveno središče v njeni ne-
posredni bližini verjetno glavni cilj dnevnih potovanj na delo. Pri kriteri-
ju »prostorske zraščenosti« pa se zagotovo lahko vprašamo, če je to naselje
upravičeno del mestnega območja Maribora. Šest domov (hišnih številk)
naselja Laznica je prostorsko tako rekoč zraščenih zdelom naselja Limbuš
med železniško progo in Dravo, a razdalja med strnjenima deloma naselij
Laznica in Limbuš znaša skoraj pol kilometra (Slika 5). Poleg tega se deli
naselja Laznica precej nestrnjeno nadaljujejo po dolini Lazniškega potoka,
nekaj domačij pa je že na pobočjih severovzhodnih obronkov Pohorja (naj-
višja na približno 400 metrih nadmorske višine). Ob tem se postavlja vpra-
šanje, zakaj bi bili kar po vrsti vsi prebivalci Laznice mestni prebivalci, pre-
46 bivalci Zgornjih Jarš pa, vsi brez izjeme, ne.
Tudi pri nekaterih drugih večjih mestih se je mogoče vprašati, ali je
bilo vključevanje obmestnih naselij v mestno območje ustrezno. Pri Kra-
nju so avtorji mestnemu območju priključili naselje Britof, ne pa tudi nase-
lij Predoslje in Orehovlje, čeprav vsa tri tvorijo povezano naselbinsko enoto
ob reki Kokri. Druga vprašljiva razmejitev je pri Stražišču, ki je del Kranja.
Vendar je na tem območju ena prostorsko ločena naselbinska enota z oko-
li 100 hišnimi številkami, ki je razdeljena med Kranj in Zgornje Bitnje. Če
bi to upoštevali kot strnjenost poselitve na meji med tema dvema naselje-
ma, bi morale biti Zgornje Bitnje del mestnega območja. S tem pa bi se to
mestno območje lahko raztegnilo vse do Škofje Loke, saj obcestna naselja
tu prehajajo ena v drugo brez (večjih) nepozidanih površin.
Pri Škofji Loki je vprašljiva nevključitev naselij Grenc, Virmaše in Sve-
ti Duh severno od vzhodnega dela Škofje Loke ter naselij Virlog, Trnje in
Vešter severno od zahodnega dela mesta, naselja Vincarje na zahodu in
Suha na vzhodu. Vsa ta naselja so z mestom bolj fizično zraščena kot pa
najbolj oddaljeni objekti naselja Puštal, ki so ga avtorji vključili v mestno
območje. Naselje vključuje samotne kmetije in »zaselka« Na Dobravi in
Hrastnica v dolini Hrastnice. Ta del Puštala bi lahko opredelili kot urbani-
zirano podeželje, nikakor pa ne kot mestno območje Škofje Loke.
Na Gorenjskem je poleg tega vprašljiva tudi delitev Tržiča in Bistri-
ce pri Tržiču ter Jesenic in Koroške Bele na po dve mestni območji, saj bi v
obeh primerih lahko imeli zgolj eno; po naši presoji gre namreč za strnje-
nost in zadostno povezanost pozidanih območij naselij, ki so vključena v
ta mestna območja.
Novo mesto je imelo že formalno priključenih toliko nekdanjih sa-
mostojnih naselij, ki imajo bolj značaj urbaniziranega podeželja kot mesta,
