Page 42 - Kordeš, Urban, Maja Smrdu, 2015. Osnove kvalitativnega raziskovanja. Koper: Založba Univerze na Primorskem. Famnit Texbooks, 1.
P. 42
osnove kvalitativnega raziskovanja
zanimivo?«, ali z izrazi aktivnega poslišanja, kot je npr. »Aha. « Sprejemajo-
če in dopuščujoče ozračje naj bi oljašala izražanje osebnih pogledov in do-
življanja brez strahu pred neodobravanjem in zavračanjem.
Fenomenološki intervju
Glavna usmeritev intervjuja je fenomenološka redukcija. Za to vrsto inter-
vjuja se vedno izbere konkretno izkušnjo in se čim bolj poglobi v doživljan-
je le-te. Giorgi (2009) pravi, da je cilj fenomenološkega intervjuja pridobitev
čim bolj popolnega opisa preučevanega doživljanja. Zanima nas človeko-
vo doživljanje in ne intepretacije, sodbe, mnenja, temveč samo, kako je
biti ta oseba v tej situaciji. Pri tem si pomagamo z vprašanji kot: »Kako je
to bilo?« , »Kaj doživljate pri tem?« , »Kaj je živo (v doživljanju)?« , »Kaj vas
zanima?« Intervjuvanec, ki se da v procesu intervjuja »v oklepaj« (bracke-
ting), se osredotoča na različna področja doživljanja, npr. na telo, čustva,
doživljanje različnih čutil (vid, sluh, okus …), misli, energijo, ipseiti (ipseity –
se nanaša na implicitno kakovost prvoosebne zavesti, tj. implicitnega zave-
danja, da se vse izkušnje artikulirajo v prvoosebni perspektivi kot »moja«
izkušnja).
Priporočljivo je predhodno srečanje (pred dejanskim intervjujem), ki da
možnost vzpostavitve zaupanje z udeležencem. Tekom le-tega se pregle-
da tudi morebitne etične pomisleke in vprašanja, lahko se predstavi razis-
kovalno vprašanje ter se pridobi ustrezno formalno privoljenje udeleženca.
Dve osnovni vrsti fenomenološkega intervjuja sta:
- eksplikativni intervju (po Claire Petitmengin)
- deskriptivno vzorčenje izkustva (DVI, kot ga npr. uporablja Rus-
sell T. Hulrburt)
Eksplikativni intervju je razvil Vermerge, podrobno pa ga je opisala kogni-
tivna znanstvenica Claire Petitmengin (2006). Medtem ko je vsebina podre-
jena preučevanju fenomena samega, pa so proces intervjuja in njegove zna-
čilnosti jasno določeni skozi naslednje točke:
- stabilizacija pozornosti
- usmeritev pozornosti od »kaj« h »kako«
- premik od splošnih reprezentacij k posamezni izkušnji
- retrospektivna obravnava žive izkušnje
- usmerjanje pozornosti k različnim dimenzijam izkušnje
- poglabljanje opisa do zahtevanega nivoja natančnosti
42
zanimivo?«, ali z izrazi aktivnega poslišanja, kot je npr. »Aha. « Sprejemajo-
če in dopuščujoče ozračje naj bi oljašala izražanje osebnih pogledov in do-
življanja brez strahu pred neodobravanjem in zavračanjem.
Fenomenološki intervju
Glavna usmeritev intervjuja je fenomenološka redukcija. Za to vrsto inter-
vjuja se vedno izbere konkretno izkušnjo in se čim bolj poglobi v doživljan-
je le-te. Giorgi (2009) pravi, da je cilj fenomenološkega intervjuja pridobitev
čim bolj popolnega opisa preučevanega doživljanja. Zanima nas človeko-
vo doživljanje in ne intepretacije, sodbe, mnenja, temveč samo, kako je
biti ta oseba v tej situaciji. Pri tem si pomagamo z vprašanji kot: »Kako je
to bilo?« , »Kaj doživljate pri tem?« , »Kaj je živo (v doživljanju)?« , »Kaj vas
zanima?« Intervjuvanec, ki se da v procesu intervjuja »v oklepaj« (bracke-
ting), se osredotoča na različna področja doživljanja, npr. na telo, čustva,
doživljanje različnih čutil (vid, sluh, okus …), misli, energijo, ipseiti (ipseity –
se nanaša na implicitno kakovost prvoosebne zavesti, tj. implicitnega zave-
danja, da se vse izkušnje artikulirajo v prvoosebni perspektivi kot »moja«
izkušnja).
Priporočljivo je predhodno srečanje (pred dejanskim intervjujem), ki da
možnost vzpostavitve zaupanje z udeležencem. Tekom le-tega se pregle-
da tudi morebitne etične pomisleke in vprašanja, lahko se predstavi razis-
kovalno vprašanje ter se pridobi ustrezno formalno privoljenje udeleženca.
Dve osnovni vrsti fenomenološkega intervjuja sta:
- eksplikativni intervju (po Claire Petitmengin)
- deskriptivno vzorčenje izkustva (DVI, kot ga npr. uporablja Rus-
sell T. Hulrburt)
Eksplikativni intervju je razvil Vermerge, podrobno pa ga je opisala kogni-
tivna znanstvenica Claire Petitmengin (2006). Medtem ko je vsebina podre-
jena preučevanju fenomena samega, pa so proces intervjuja in njegove zna-
čilnosti jasno določeni skozi naslednje točke:
- stabilizacija pozornosti
- usmeritev pozornosti od »kaj« h »kako«
- premik od splošnih reprezentacij k posamezni izkušnji
- retrospektivna obravnava žive izkušnje
- usmerjanje pozornosti k različnim dimenzijam izkušnje
- poglabljanje opisa do zahtevanega nivoja natančnosti
42
