Page 59 - Gačnik, Aleš (ur.). UNESCO forum. Koper: Založba Univerze na Primorskem, 2015
P. 59
ave biosfernega območja
Najnižja točka so mokrotni travniki ob Sotli, Jovsi – 142 m nadmorske višine, najvišja
pa Veliki Javornik na Bohorju – 1023 m. Najpomembnejši vodotoki so Sava, Savinja,
Sotla, Bistrica, Gračnica in Sevnična, katerih doline predstavljajo glavne prometne osi,
tu so večja naselja.
Raznolikost in pestrost, ki se odražata v geološki strukturi, geromorfoloških značilnostih
ter rastlinskih in živalskih vrstah, sta posledici stika dveh geotektonskih enot (dinaridi in
panonodi), dveh naravnogeografskih enot (alpski in panonski svet), treh fitogeografskih
območij (subpanonsko, predalpsko in preddinarsko) in treh zoogeografskih območij
(subpanonsko, predalpsko in kraškopredpanonsko).
Prehod iz predalpskega gozdnatega Posavskega hribovja v terciarno vinorodno gričevje in
obsoteljske ravnice tvori edinstven mozaik cvetočih travnikov, starih sadovnjakov, strmih
gozdnih pobočij in bistrih potokov, domačij in poti do njih. V tem mozaiku se kulturna
krajina, posejana z gradovi in s cerkvami, prepleta z območji ohranjene narave. Več kot 50
% območja preraščajo gozdovi, predvsem različne združbe bukovih gozdov, ki na južnih
legah zaznamujejo hrastove in druge termofilne združbe. Gole, predvsem dolomitne skalne
stene so raztreseno posejane od Savinje (Veliko Kozje) do Sotle (Kunšperk). Hribovski
suhi negnojeni travniki s tradicionalno rabo (košnja enkrat letno in jesenska paša) so
prava zakladnica žive narave, ki svojo podobo med sezono tedensko spreminja. Dodatno
k pestrosti pripomorejo posamezna drevesa, grmišča in mejice. Precej redki močvirni
travniki še omogočajo prisotnost močvirskih rastlin ter travniško gnezdečih ptičjih vrst.
Podsreda. Foto: arhiv Kozjanskega parka. Pohodniki na pešpoti. Foto: arhiv Kozjanskega parka.
57
Najnižja točka so mokrotni travniki ob Sotli, Jovsi – 142 m nadmorske višine, najvišja
pa Veliki Javornik na Bohorju – 1023 m. Najpomembnejši vodotoki so Sava, Savinja,
Sotla, Bistrica, Gračnica in Sevnična, katerih doline predstavljajo glavne prometne osi,
tu so večja naselja.
Raznolikost in pestrost, ki se odražata v geološki strukturi, geromorfoloških značilnostih
ter rastlinskih in živalskih vrstah, sta posledici stika dveh geotektonskih enot (dinaridi in
panonodi), dveh naravnogeografskih enot (alpski in panonski svet), treh fitogeografskih
območij (subpanonsko, predalpsko in preddinarsko) in treh zoogeografskih območij
(subpanonsko, predalpsko in kraškopredpanonsko).
Prehod iz predalpskega gozdnatega Posavskega hribovja v terciarno vinorodno gričevje in
obsoteljske ravnice tvori edinstven mozaik cvetočih travnikov, starih sadovnjakov, strmih
gozdnih pobočij in bistrih potokov, domačij in poti do njih. V tem mozaiku se kulturna
krajina, posejana z gradovi in s cerkvami, prepleta z območji ohranjene narave. Več kot 50
% območja preraščajo gozdovi, predvsem različne združbe bukovih gozdov, ki na južnih
legah zaznamujejo hrastove in druge termofilne združbe. Gole, predvsem dolomitne skalne
stene so raztreseno posejane od Savinje (Veliko Kozje) do Sotle (Kunšperk). Hribovski
suhi negnojeni travniki s tradicionalno rabo (košnja enkrat letno in jesenska paša) so
prava zakladnica žive narave, ki svojo podobo med sezono tedensko spreminja. Dodatno
k pestrosti pripomorejo posamezna drevesa, grmišča in mejice. Precej redki močvirni
travniki še omogočajo prisotnost močvirskih rastlin ter travniško gnezdečih ptičjih vrst.
Podsreda. Foto: arhiv Kozjanskega parka. Pohodniki na pešpoti. Foto: arhiv Kozjanskega parka.
57
