Page 158 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 158
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
zato vredno nadaljnjega spodbujanja in intenzivnejšega razvijanja, lah-
ko v posameznih izrekah opazimo tudi nekaj, kar mora vzbuditi dodaten
analitski interes za boljše razumevanje. Tu nas je iz pravovernostnega reda
zlasti predramila izreka sogovornika INFm18, ki nakazuje, da je realite-
ta slovenstva v različnih družbenih okoljih in družbenih situacijah zamej-
stva in matice močno različno dojeta, kot identiteta pa očitno tudi različ-
no komunicirana in socialno upravljana. Mehanizem odrekanja slovenstva
nikakor ni nov in ima na Slovenskem dolgo tradicijo, saj so ga bili delež-
ni ne le zamejci, pač pa tako rekoč vsak bodisi etnično (Romi, Sinti, Judje
idr.) ali moralno drugi (npr. homoseksualci, politično drugače misleči idr.),
ki ga monopol vsakokratne dominantne politične oblasti, ki si »izključno
upleni interpretacijo megafenomena slovenstva« (Šumi 2012: 23), izključi iz
občestva slovenstva. Tu se sklicujemo na dognanja socialne antropologin-
je Irene Šumi, ki je doslej podala najbolj minuciozno razlago diskurzov slo-
venstva kot megafenomena (Šumi 2012: 20–25). Bistvo megafenomena slo-
venstva je, da ni »pojmovano preprosto kot konstruirana družbena zavest
o pripadnosti, podprta z zgodovinskim spominom, temveč kot fenomen na
sebi, ki je tako velik, da niti ne 'živi' v svojih človeških nosilcih, temveč neka-
ko nad njimi in zunaj njih, in proti kateremu se zgodovinsko nenehno for-
mirajo in razodevajo notranje in zunanje zarote, komploti, sovražne sile. To
nam najprej pove, da je ideologija slovenstva, katere osrednja emanacija je
vera v t. i. avtohtonost, strukturirana kot kreacionizem« (Šumi 2012: 20).
Kakor vidimo v primeru in tonu izreke našega sogovornika, je vsakokratno
aktersko izkustvo posameznika, ko njegova personalizirana skupnostna
identiteta slovenstva trči ob diskurz megafenomena slovenstva, četudi ta
morebiti prihaja z najnižjih socialnih leg in ne vselej eksplicitno z oblast-
nih instanc, doživi neprijetno ali kar šokantno revelacijo, ki mu sugerira,
da njegova identiteta slovenstva, četudi se ima za zamejskega Slovenca, pre-
prosto ni nekaj, kar bi bilo v lasti njegovega osebnega identifikacijskega dis-
kurza, pač pa v lasti nekoga ali nečesa, kar je nad njegovimi občutenji in
zunaj njegovih moči.
Zdaj bomo morda lažje razumeli tudi heterogeno izvornost »nepravo-
vernih pogledov« na čezmejno sodelovanje in komuniciranje, katerih so-
cialni nosilci so v pretežni meri celo isti sogovorniki, katerih »pravoverni
pogledi« so bili zgoraj že eksplicirani. Naši sogovorniki so namreč o tej te-
matiki navedli obilico raznoraznih informacij in perspektiv, ki pa niso nu-
jno vselej miselno usklajene ali kako drugačne idejno harmonizirane. Tega
»odstopanja« seveda ne smemo jemati kot socialno pomanjkljivost ali de-
158
zato vredno nadaljnjega spodbujanja in intenzivnejšega razvijanja, lah-
ko v posameznih izrekah opazimo tudi nekaj, kar mora vzbuditi dodaten
analitski interes za boljše razumevanje. Tu nas je iz pravovernostnega reda
zlasti predramila izreka sogovornika INFm18, ki nakazuje, da je realite-
ta slovenstva v različnih družbenih okoljih in družbenih situacijah zamej-
stva in matice močno različno dojeta, kot identiteta pa očitno tudi različ-
no komunicirana in socialno upravljana. Mehanizem odrekanja slovenstva
nikakor ni nov in ima na Slovenskem dolgo tradicijo, saj so ga bili delež-
ni ne le zamejci, pač pa tako rekoč vsak bodisi etnično (Romi, Sinti, Judje
idr.) ali moralno drugi (npr. homoseksualci, politično drugače misleči idr.),
ki ga monopol vsakokratne dominantne politične oblasti, ki si »izključno
upleni interpretacijo megafenomena slovenstva« (Šumi 2012: 23), izključi iz
občestva slovenstva. Tu se sklicujemo na dognanja socialne antropologin-
je Irene Šumi, ki je doslej podala najbolj minuciozno razlago diskurzov slo-
venstva kot megafenomena (Šumi 2012: 20–25). Bistvo megafenomena slo-
venstva je, da ni »pojmovano preprosto kot konstruirana družbena zavest
o pripadnosti, podprta z zgodovinskim spominom, temveč kot fenomen na
sebi, ki je tako velik, da niti ne 'živi' v svojih človeških nosilcih, temveč neka-
ko nad njimi in zunaj njih, in proti kateremu se zgodovinsko nenehno for-
mirajo in razodevajo notranje in zunanje zarote, komploti, sovražne sile. To
nam najprej pove, da je ideologija slovenstva, katere osrednja emanacija je
vera v t. i. avtohtonost, strukturirana kot kreacionizem« (Šumi 2012: 20).
Kakor vidimo v primeru in tonu izreke našega sogovornika, je vsakokratno
aktersko izkustvo posameznika, ko njegova personalizirana skupnostna
identiteta slovenstva trči ob diskurz megafenomena slovenstva, četudi ta
morebiti prihaja z najnižjih socialnih leg in ne vselej eksplicitno z oblast-
nih instanc, doživi neprijetno ali kar šokantno revelacijo, ki mu sugerira,
da njegova identiteta slovenstva, četudi se ima za zamejskega Slovenca, pre-
prosto ni nekaj, kar bi bilo v lasti njegovega osebnega identifikacijskega dis-
kurza, pač pa v lasti nekoga ali nečesa, kar je nad njegovimi občutenji in
zunaj njegovih moči.
Zdaj bomo morda lažje razumeli tudi heterogeno izvornost »nepravo-
vernih pogledov« na čezmejno sodelovanje in komuniciranje, katerih so-
cialni nosilci so v pretežni meri celo isti sogovorniki, katerih »pravoverni
pogledi« so bili zgoraj že eksplicirani. Naši sogovorniki so namreč o tej te-
matiki navedli obilico raznoraznih informacij in perspektiv, ki pa niso nu-
jno vselej miselno usklajene ali kako drugačne idejno harmonizirane. Tega
»odstopanja« seveda ne smemo jemati kot socialno pomanjkljivost ali de-
158
