Page 7 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 7
BESEDA UREDNIKA
Z izidom letošnje številke revije vstopamo v čas začetka praznovanja
500-letnice reformacije. To se bo, kot vemo, uradno začelo s slovesnostjo
v Berlinu ob letošnjem dnevu reformacije.
Velike obletnice so čas praznovanja in povzdigovanja pomembnosti
oseb in/ali dogodkov, vse do njihovega spreminjanja v ikone in mite/
legende. Hkrati pa so (že zato) tudi izziv k ikonoklazmu (kar zadeva
osebe) in demitologizaciji (kar zadeva dogajanje), ki gresta od razkrivanja
in poudarjanja, da slavljene osebe in dogodki dejansko niso bili (le) to,
za kar so se imele ali so jih imeli, ampak še marsikaj drugega, ali sploh
predvsem negativnega, pa do dokazovanja, da – v skrajnih primerih –
slavljenih dogodkov ali oseb sploh ni bilo. Prav je, da tudi ob letošnjem
praznovanju 500-letnice ne pozabimo, da so praznovanja in povzdigo-
vanja ljudi in dogodkov vedno povezana z nekimi vsakokratnimi videnji
in interesi, a tudi to, da tudi ikonoklazem in demitologizacije niso samo
rezultat raziskovalne radovednosti in iskanja resnice, ampak tudi odkrite
ali prikrite spodbude o s strani častilcev drugih, konkurenčnih ikon in
negovalcev drugih mitov in drugih legend.
Primerov za eno in drugo usmeritev, tudi primere njunih skrajnosti,
ni težko najti. Na našem terenu bi jih našli že ob Trubarjevih jubile-
jih vse od začetka 20. stoletja. Spomnimo se takratnih očitkov, da je s
svojimi jezikovnimi prizadevanji in dosežki blokiral širše združevanje
južnih Slovanov, ali pa tihega privoščljivega zadovoljstva nekaterih ob
novejših ugotovitvah oziroma hipotezah, da se prvotno sploh ni pisal
Trubar in da se morda ni rodil leta 1508. Še bolj zgovorno je dogajanje
5
Z izidom letošnje številke revije vstopamo v čas začetka praznovanja
500-letnice reformacije. To se bo, kot vemo, uradno začelo s slovesnostjo
v Berlinu ob letošnjem dnevu reformacije.
Velike obletnice so čas praznovanja in povzdigovanja pomembnosti
oseb in/ali dogodkov, vse do njihovega spreminjanja v ikone in mite/
legende. Hkrati pa so (že zato) tudi izziv k ikonoklazmu (kar zadeva
osebe) in demitologizaciji (kar zadeva dogajanje), ki gresta od razkrivanja
in poudarjanja, da slavljene osebe in dogodki dejansko niso bili (le) to,
za kar so se imele ali so jih imeli, ampak še marsikaj drugega, ali sploh
predvsem negativnega, pa do dokazovanja, da – v skrajnih primerih –
slavljenih dogodkov ali oseb sploh ni bilo. Prav je, da tudi ob letošnjem
praznovanju 500-letnice ne pozabimo, da so praznovanja in povzdigo-
vanja ljudi in dogodkov vedno povezana z nekimi vsakokratnimi videnji
in interesi, a tudi to, da tudi ikonoklazem in demitologizacije niso samo
rezultat raziskovalne radovednosti in iskanja resnice, ampak tudi odkrite
ali prikrite spodbude o s strani častilcev drugih, konkurenčnih ikon in
negovalcev drugih mitov in drugih legend.
Primerov za eno in drugo usmeritev, tudi primere njunih skrajnosti,
ni težko najti. Na našem terenu bi jih našli že ob Trubarjevih jubile-
jih vse od začetka 20. stoletja. Spomnimo se takratnih očitkov, da je s
svojimi jezikovnimi prizadevanji in dosežki blokiral širše združevanje
južnih Slovanov, ali pa tihega privoščljivega zadovoljstva nekaterih ob
novejših ugotovitvah oziroma hipotezah, da se prvotno sploh ni pisal
Trubar in da se morda ni rodil leta 1508. Še bolj zgovorno je dogajanje
5
