Page 8 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 8
BESEDA UREDNIKA
ob še večjih obletnicah še širše pomembnih ljudi in dogodkov. Dvesto-
letnica francoske revolucije s simbolnim praznovanjem padca Bastilje
14. julija je bila upravičeno povezovana z deklaracijo o človekovih pra-
vicah – toda dejstvom ustrezno je bilo tudi opozarjanje, da je bilo ob
padcu Bastilje resda osvobojenih nekaj desetin političnih ujetnikov,
a je bilo kmalu zatem, tako rekoč na istem mestu, obglavljenih nekaj
tisoč političnih nasprotnikov zmagovalcev. Ob slavljenju 500-letnice
»odkritja Amerike« so eni opozarjali na še starejša potovanja Vikingov
in drugi na Kolumbu sledeča nedela in zločine španskih osvajalcev in
belih priseljencev. Velika obletnica začetkov krščanstva pred 2000 leti
je ponovno obudila stare kritične teorije, pa tudi nova spoznanja, ki so
postavljala pod vprašaj vse novozavezne opise Jezusovega življenja (ali
celo njegov obstoj sploh) ter v njih videla zgolj citate iz Stare zaveze ali
nekaj, kar je bilo že sicer značilnost duha časa in obdobja, v katerem
naj bi živel. Prav iz tovrstnega kritičnega proučevanja Jezusovega živ-
ljenja pa je poznano tudi vprašanje, ki se neizogibno pojavi ob takih
radikalnih dekonstrukcijah, demitologizacijah in ikonoklazmu. Če bi
bilo res vse tako drugače in je tako rekoč vse le kasnejša konstrukcija
in imaginacija – od kod in kako se je tisto novo, ki ga danes živimo in
proslavljamo, sploh pojavilo?
Vprašanja se ne rešimo, če namesto Jezusa kot ustanovitelja krščan-
stva obravnavamo Pavla, če iščemo in najdemo druga prva odkritja
Amerike, če namesto francoske revolucije izberemo kot odločilne druge
dogodke politične zgodovine. Problem s tem le premaknemo na druge
dogodke in ljudi. Seveda se lahko premaknemo na drugo raven razu-
mevanja in obravnavanja zgodovine in namesto o ljudeh in dogodkih
razpravljamo o »strukturah« in »procesih«. Toda če ostajamo pri ljudeh
in dejanjih/dogodkih – z imeni, letnicami, dokumenti – se moramo za-
vedati, da je sicer prav in hvalevredno, če kritično, natančno, izčrpno in
verodostojno raziskujemo njihova dejanska dejanja in jih razločujemo
od kasnejših mitov in legend o njih. Toda pri tem se moramo zavedati
tudi, da se ideologizacije in mitologizacije ni mogoče znebiti: tudi sami
akterji so vedno delovali z nekimi idejami, z nekimi vrednotami in miti
v glavah, ki so jih spodbujali in usmerjali pri delovanju in tolmačenjih
6
ob še večjih obletnicah še širše pomembnih ljudi in dogodkov. Dvesto-
letnica francoske revolucije s simbolnim praznovanjem padca Bastilje
14. julija je bila upravičeno povezovana z deklaracijo o človekovih pra-
vicah – toda dejstvom ustrezno je bilo tudi opozarjanje, da je bilo ob
padcu Bastilje resda osvobojenih nekaj desetin političnih ujetnikov,
a je bilo kmalu zatem, tako rekoč na istem mestu, obglavljenih nekaj
tisoč političnih nasprotnikov zmagovalcev. Ob slavljenju 500-letnice
»odkritja Amerike« so eni opozarjali na še starejša potovanja Vikingov
in drugi na Kolumbu sledeča nedela in zločine španskih osvajalcev in
belih priseljencev. Velika obletnica začetkov krščanstva pred 2000 leti
je ponovno obudila stare kritične teorije, pa tudi nova spoznanja, ki so
postavljala pod vprašaj vse novozavezne opise Jezusovega življenja (ali
celo njegov obstoj sploh) ter v njih videla zgolj citate iz Stare zaveze ali
nekaj, kar je bilo že sicer značilnost duha časa in obdobja, v katerem
naj bi živel. Prav iz tovrstnega kritičnega proučevanja Jezusovega živ-
ljenja pa je poznano tudi vprašanje, ki se neizogibno pojavi ob takih
radikalnih dekonstrukcijah, demitologizacijah in ikonoklazmu. Če bi
bilo res vse tako drugače in je tako rekoč vse le kasnejša konstrukcija
in imaginacija – od kod in kako se je tisto novo, ki ga danes živimo in
proslavljamo, sploh pojavilo?
Vprašanja se ne rešimo, če namesto Jezusa kot ustanovitelja krščan-
stva obravnavamo Pavla, če iščemo in najdemo druga prva odkritja
Amerike, če namesto francoske revolucije izberemo kot odločilne druge
dogodke politične zgodovine. Problem s tem le premaknemo na druge
dogodke in ljudi. Seveda se lahko premaknemo na drugo raven razu-
mevanja in obravnavanja zgodovine in namesto o ljudeh in dogodkih
razpravljamo o »strukturah« in »procesih«. Toda če ostajamo pri ljudeh
in dejanjih/dogodkih – z imeni, letnicami, dokumenti – se moramo za-
vedati, da je sicer prav in hvalevredno, če kritično, natančno, izčrpno in
verodostojno raziskujemo njihova dejanska dejanja in jih razločujemo
od kasnejših mitov in legend o njih. Toda pri tem se moramo zavedati
tudi, da se ideologizacije in mitologizacije ni mogoče znebiti: tudi sami
akterji so vedno delovali z nekimi idejami, z nekimi vrednotami in miti
v glavah, ki so jih spodbujali in usmerjali pri delovanju in tolmačenjih
6
