Page 45 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 45
igor grdina
vojna, ki je postala totalna in absolutna, je s tem dosegla višek: življenj
ni samo odnašala, temveč jih je celo onemogočala.
Vojna je tako ponovno vzplamtela z vso silo: protestanti, okreplje-
ni z odslovitvijo cesarskega generalisima in s svežimi švedskimi četa-
mi – magdeburška katastrofa je tiste nemške luterance in kalvince, ki
so sprva menili, da si Gustav II. Adolf prizadeva le za dosego prevlade
svoje dinastije na Baltiku in ob njegovih obalah, prepričala, da je treba
sprejeti zavezništvo dinamičnega hiperborejskega vladarja –, so prešli v
ofenzivo in bojišče hitro potiskali proti jugu. Zdaj je za orožje zgrabila
tudi previdna Saška, kar je spopade spet pomaknilo na območja, kjer so
se začeli: na Češko so ponovno vdrle najemniške trume, žvenket mečev
ter pokanje mušket in topov pa je bilo ponovno mogoče slišati tudi po
Palatinatu. Pri Breitenfeldu – streljaj od Leipziga – so Švedi sredi sep-
tembra 1631 katastrofalno porazili Tillyja, ki je bil že od pohoda na Prago
leta 1620 eden od najrazvpitejših gospodarjev vojnih trum. Prekaljeni
soldat, ki je imel že 73 let, je potem svoje čete zbral pri Rainu ob Lechu,
da bi preprečil razširitev spopadov in ropanj na Bavarsko, vendar je tam
15. aprila 1632 ponovno doživel polom. A to pot je bil tudi sam zadet –
v desno nogo –; njegova predsmrtna agonija je potem trajala do konca
meseca (Findeisen 1998 156, 157; Wilson 2010a, 500) ...
Čete Gustava II. Adolfa so tako v času, ko so imeli Habsburžani hude
težave tudi v Italiji, kjer so jim v spopadih za mantovsko dediščino nogo
po dolgem času nesporne prevlade ponovno začeli podstavljati Francozi,
poskrbele za prve velike zmage protestantov. Walenstein in Tilly sta do-
bila nasprotnika, ki se je lahko v velikih bitkah, v katerih se je odločalo
o življenju in smrti več deset tisoč ljudi, enakopravno pomeril z njima.
Simbolno pomembni sta bili zlasti vkorakanji Švedov v cesarsko kro-
nanjsko mesto Frankfurt (ob Maini) (Wilson 2010a, 485, 486) ter vojakov
pod bojnimi prapori evangeličanskih knezov v Prago (Parker 1991, 206,
209), kjer so po desetih letih končno lahko pokopali dotlej izpostavlje-
ne posmrtne ostanke okrutno pomorjenih žrtev krvoločne habsburške
justice iz junija 1621.
Švedi, katerih kralj se je mnogim zdel novi Cezar, so po triumfu pri
Reinu pridrli v samo srce Bavarske, v München. Gustava II. Adolfa je
43
vojna, ki je postala totalna in absolutna, je s tem dosegla višek: življenj
ni samo odnašala, temveč jih je celo onemogočala.
Vojna je tako ponovno vzplamtela z vso silo: protestanti, okreplje-
ni z odslovitvijo cesarskega generalisima in s svežimi švedskimi četa-
mi – magdeburška katastrofa je tiste nemške luterance in kalvince, ki
so sprva menili, da si Gustav II. Adolf prizadeva le za dosego prevlade
svoje dinastije na Baltiku in ob njegovih obalah, prepričala, da je treba
sprejeti zavezništvo dinamičnega hiperborejskega vladarja –, so prešli v
ofenzivo in bojišče hitro potiskali proti jugu. Zdaj je za orožje zgrabila
tudi previdna Saška, kar je spopade spet pomaknilo na območja, kjer so
se začeli: na Češko so ponovno vdrle najemniške trume, žvenket mečev
ter pokanje mušket in topov pa je bilo ponovno mogoče slišati tudi po
Palatinatu. Pri Breitenfeldu – streljaj od Leipziga – so Švedi sredi sep-
tembra 1631 katastrofalno porazili Tillyja, ki je bil že od pohoda na Prago
leta 1620 eden od najrazvpitejših gospodarjev vojnih trum. Prekaljeni
soldat, ki je imel že 73 let, je potem svoje čete zbral pri Rainu ob Lechu,
da bi preprečil razširitev spopadov in ropanj na Bavarsko, vendar je tam
15. aprila 1632 ponovno doživel polom. A to pot je bil tudi sam zadet –
v desno nogo –; njegova predsmrtna agonija je potem trajala do konca
meseca (Findeisen 1998 156, 157; Wilson 2010a, 500) ...
Čete Gustava II. Adolfa so tako v času, ko so imeli Habsburžani hude
težave tudi v Italiji, kjer so jim v spopadih za mantovsko dediščino nogo
po dolgem času nesporne prevlade ponovno začeli podstavljati Francozi,
poskrbele za prve velike zmage protestantov. Walenstein in Tilly sta do-
bila nasprotnika, ki se je lahko v velikih bitkah, v katerih se je odločalo
o življenju in smrti več deset tisoč ljudi, enakopravno pomeril z njima.
Simbolno pomembni sta bili zlasti vkorakanji Švedov v cesarsko kro-
nanjsko mesto Frankfurt (ob Maini) (Wilson 2010a, 485, 486) ter vojakov
pod bojnimi prapori evangeličanskih knezov v Prago (Parker 1991, 206,
209), kjer so po desetih letih končno lahko pokopali dotlej izpostavlje-
ne posmrtne ostanke okrutno pomorjenih žrtev krvoločne habsburške
justice iz junija 1621.
Švedi, katerih kralj se je mnogim zdel novi Cezar, so po triumfu pri
Reinu pridrli v samo srce Bavarske, v München. Gustava II. Adolfa je
43
