Page 42 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 42
razprave, študije
ma hitro nevtralizirala posledice danske intervencije. Vojna je potem
pljusknila daleč proti severu, vse do obal Baltika. Novi Mars je že leta
1627 pustošil po Jutlandskem polotoku in si 16. junija 1629 pridobil dežel-
noknežji položaj v Mecklenburgu. Tako je že prejšnjemu vojvodskemu
naslovu, ki se je nanašal na severnočeški Frýdlant, dodal še en oblastni
naziv. V tem primeru nikakor ni šlo zgolj za počastitev brez praktičnih
nasledkov. Kot vojvoda Mecklenburški je Wallenstein postal gospodar
razsežnega ozemlja na robu Svetega rimskega cesarstva. Prav tako je bil
imenovan za admirala na Baltiku in Oceanu (Severnem morju) (Bilek
1882, 732, 733). Wallensteinovi podvigi pa so kljub temu, da so prines-
li precejšnja finančna sredstva, zaradi prizadetosti osvojenih pokrajin v
bojih predstavljali precejšen proračunski problem. Zato ni čudno, da so
sledile nove konfiskacije: to pot so se znašli na črni listi ljudje, ki so jim
očitali sodelovanje z Danci (Bilek 1882, CXLIII, 734–38).
V letih 1628–1630 se je zdelo, da je Wallenstein tik pred dokončno
zmago, ki je ne more omajati nič na svetu. Medtem ko je novi Mars v
takšnem položaju sam mislil na mir pod zmernimi pogoji – kot gos-
podar Mecklenburga in morij ob severni nemški obali je bil zanj se-
veda zelo zainteresiran, saj drugače njegova oblast ne bi mogla pogna-
ti globljih korenin27 –, je dvor Ferdinanda II. prevzemal triumfalizem.
Cesarski generalisim pa je vedel, da protestanti še niso povsem na tleh:
Strahlsunda ob Baltiku ni mogel zavzeti, nakar so vanj prišle okrepitve
ne samo iz Danske, temveč tudi iz Švedske in Škotske. Zamirajoča vojna
bi se mogla tako kakor ob intervenciji Kristjana IV. ponovno razplam-
teti. Ko je 6. marca 1629 Ferdinand II. brez soglasja protestantskih za-
stopnikov v državnih stanovih in volilnikov izdal Restitucijski edikt, ki
je predvideval vrnitev do augsburškega verskega miru Katoliški cerkvi
27 Wallensteinove zmage so Dansko prepričale, da je najbolje skleniti mir. Pogodba
o koncu sovražnosti je bila podpisana maja 1629 v Lübecku. Pogoji so bili za ol-
denburško kraljevino, ki je vojno očitno izgubila, zelo ugodni in bi lahko posta-
li zgled za širšo pomiritev. Wallenstein se je v polni meri zavedal pomena zado-
voljnosti ljudi, ki so se znašli na območjih, na katerih je operirala njegova armada.
Tako je bil ob odpustu leta 1630 v Memmingenu, kjer je njegovo bivanje kljub voj-
nemu času ostalo v dobrem spominu. Prim. Wolf 1997, 542–47.
40
ma hitro nevtralizirala posledice danske intervencije. Vojna je potem
pljusknila daleč proti severu, vse do obal Baltika. Novi Mars je že leta
1627 pustošil po Jutlandskem polotoku in si 16. junija 1629 pridobil dežel-
noknežji položaj v Mecklenburgu. Tako je že prejšnjemu vojvodskemu
naslovu, ki se je nanašal na severnočeški Frýdlant, dodal še en oblastni
naziv. V tem primeru nikakor ni šlo zgolj za počastitev brez praktičnih
nasledkov. Kot vojvoda Mecklenburški je Wallenstein postal gospodar
razsežnega ozemlja na robu Svetega rimskega cesarstva. Prav tako je bil
imenovan za admirala na Baltiku in Oceanu (Severnem morju) (Bilek
1882, 732, 733). Wallensteinovi podvigi pa so kljub temu, da so prines-
li precejšnja finančna sredstva, zaradi prizadetosti osvojenih pokrajin v
bojih predstavljali precejšen proračunski problem. Zato ni čudno, da so
sledile nove konfiskacije: to pot so se znašli na črni listi ljudje, ki so jim
očitali sodelovanje z Danci (Bilek 1882, CXLIII, 734–38).
V letih 1628–1630 se je zdelo, da je Wallenstein tik pred dokončno
zmago, ki je ne more omajati nič na svetu. Medtem ko je novi Mars v
takšnem položaju sam mislil na mir pod zmernimi pogoji – kot gos-
podar Mecklenburga in morij ob severni nemški obali je bil zanj se-
veda zelo zainteresiran, saj drugače njegova oblast ne bi mogla pogna-
ti globljih korenin27 –, je dvor Ferdinanda II. prevzemal triumfalizem.
Cesarski generalisim pa je vedel, da protestanti še niso povsem na tleh:
Strahlsunda ob Baltiku ni mogel zavzeti, nakar so vanj prišle okrepitve
ne samo iz Danske, temveč tudi iz Švedske in Škotske. Zamirajoča vojna
bi se mogla tako kakor ob intervenciji Kristjana IV. ponovno razplam-
teti. Ko je 6. marca 1629 Ferdinand II. brez soglasja protestantskih za-
stopnikov v državnih stanovih in volilnikov izdal Restitucijski edikt, ki
je predvideval vrnitev do augsburškega verskega miru Katoliški cerkvi
27 Wallensteinove zmage so Dansko prepričale, da je najbolje skleniti mir. Pogodba
o koncu sovražnosti je bila podpisana maja 1629 v Lübecku. Pogoji so bili za ol-
denburško kraljevino, ki je vojno očitno izgubila, zelo ugodni in bi lahko posta-
li zgled za širšo pomiritev. Wallenstein se je v polni meri zavedal pomena zado-
voljnosti ljudi, ki so se znašli na območjih, na katerih je operirala njegova armada.
Tako je bil ob odpustu leta 1630 v Memmingenu, kjer je njegovo bivanje kljub voj-
nemu času ostalo v dobrem spominu. Prim. Wolf 1997, 542–47.
40
