Page 153 - Hrobat Virloget, Katja, ur. 2021. Mitska krajina: iz različnih perspektiv. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 153
Poskus orisa izzivov v upravljanju Mitskega parka v Rodiku
katerem je prebivalstvo prepoznavalo podobo mitske figure Babe, a je da-
nes uničen. Razstreljen je bil z dinamitom v času gradnje kraškega vodo-
voda po drugi svetovni vojni. Za potrebe interpretacije nesnovne dediščine
mitske krajine je umetnik Marko Pogačnik sestavil novo podobo, ki se vse-
binsko navezuje na izročilo o Babi. V duhu land arta in svojega umetniškega
pristopa geopunktur je ustvaril novo postavitev iz ostankov monolita, in
sicer v obliki mandorle, ki ponazarja maternico Zemlje. Postavitev je za-
snovana kot zamejeni prostor, v katerega obiskovalec vstopa in se v njem
osredotoča – na spoznano izročilo in na svojo percepcijo. Da je osredoto-
čenost usmerjena, je prostor znotraj mandorle pokrit z gramozom. Umes-
titev umetniškega dela v sklop parka vidikom upravljanja dodaja še novo
dimenzijo. Prisotnost inštalacije Marka Pogačnika kot tudi kamnitih ki-
pov Špele Šedivy in Damjana Švare na posameznih točkah parka odpirajo
posebno vprašanje vzdrževanja umetniškega dela na prostem.
Ogroženost in ranljivost
Za umetniška dela na prostem je pomembno jasno definirati vzdrževalni
pristop in odnos do naravnega patiniranja. Vprašanje patine ima v zgodo-
vini umetnosti in tudi konservatorstva dolgo zgodovino (Mellucco Vaccaro
1996, 366–371). Na področju kiparstva ima spreminjanje površine skulp-
ture zaradi naravnega spreminjanja samega materiala posebno vlogo pri
bronastih skulpturah, kjer bron naravno oksidira in spremeni barvo. V
primeru kamnitih skulptur, posebno v naravnem okolju, pa se odpre pa-
leta možnih deterioracij – te segajo od razpok, listanja, mehanskih po-
škodb, nalaganja depozitov do biološke kolonizacije (International Council
on Monuments and Sites 2008; Doehne in Price 2010). Kamnite skulpture
bodo prav tako potrebovale načrt rednega pregledovanja stanja ohranje-
nosti, čiščenja v primeru vandalizmov ter konservatorskih posegov v pri-
meru večjih poškodb. Posebej bo pa potrebno definirati protokol glede ob-
delave in vzdrževanja površine kamna, ki bo sčasoma patiniral s pojavlja-
njem lišajev in mahov na površini.
V specifičnem primeru ne gre več za klasično dilemo med izvorno po-
dobo umetniškega dela ter njegovo spreminjajočo se podobo zaradi narav-
nega spreminjanja materiala (Philippot 1966 v Price idr. 1996, 372) skozi
življenje umetniškega dela, ki slednje prav tako oblikuje in tvori njegovo
»avro« (Benjamin 2008). V konkretnem primeru je odločitev o vzdrževal-
nem pristopu tudi del izvornega koncepta umetnika/umetnice. Avtorica
kamnitih skulptur, Špela Šedivy, je v intervjuju pojasnila, da je naravna
patina skulptur del same interpretacije, ki jo je s skulpturami želela ustva-
153
katerem je prebivalstvo prepoznavalo podobo mitske figure Babe, a je da-
nes uničen. Razstreljen je bil z dinamitom v času gradnje kraškega vodo-
voda po drugi svetovni vojni. Za potrebe interpretacije nesnovne dediščine
mitske krajine je umetnik Marko Pogačnik sestavil novo podobo, ki se vse-
binsko navezuje na izročilo o Babi. V duhu land arta in svojega umetniškega
pristopa geopunktur je ustvaril novo postavitev iz ostankov monolita, in
sicer v obliki mandorle, ki ponazarja maternico Zemlje. Postavitev je za-
snovana kot zamejeni prostor, v katerega obiskovalec vstopa in se v njem
osredotoča – na spoznano izročilo in na svojo percepcijo. Da je osredoto-
čenost usmerjena, je prostor znotraj mandorle pokrit z gramozom. Umes-
titev umetniškega dela v sklop parka vidikom upravljanja dodaja še novo
dimenzijo. Prisotnost inštalacije Marka Pogačnika kot tudi kamnitih ki-
pov Špele Šedivy in Damjana Švare na posameznih točkah parka odpirajo
posebno vprašanje vzdrževanja umetniškega dela na prostem.
Ogroženost in ranljivost
Za umetniška dela na prostem je pomembno jasno definirati vzdrževalni
pristop in odnos do naravnega patiniranja. Vprašanje patine ima v zgodo-
vini umetnosti in tudi konservatorstva dolgo zgodovino (Mellucco Vaccaro
1996, 366–371). Na področju kiparstva ima spreminjanje površine skulp-
ture zaradi naravnega spreminjanja samega materiala posebno vlogo pri
bronastih skulpturah, kjer bron naravno oksidira in spremeni barvo. V
primeru kamnitih skulptur, posebno v naravnem okolju, pa se odpre pa-
leta možnih deterioracij – te segajo od razpok, listanja, mehanskih po-
škodb, nalaganja depozitov do biološke kolonizacije (International Council
on Monuments and Sites 2008; Doehne in Price 2010). Kamnite skulpture
bodo prav tako potrebovale načrt rednega pregledovanja stanja ohranje-
nosti, čiščenja v primeru vandalizmov ter konservatorskih posegov v pri-
meru večjih poškodb. Posebej bo pa potrebno definirati protokol glede ob-
delave in vzdrževanja površine kamna, ki bo sčasoma patiniral s pojavlja-
njem lišajev in mahov na površini.
V specifičnem primeru ne gre več za klasično dilemo med izvorno po-
dobo umetniškega dela ter njegovo spreminjajočo se podobo zaradi narav-
nega spreminjanja materiala (Philippot 1966 v Price idr. 1996, 372) skozi
življenje umetniškega dela, ki slednje prav tako oblikuje in tvori njegovo
»avro« (Benjamin 2008). V konkretnem primeru je odločitev o vzdrževal-
nem pristopu tudi del izvornega koncepta umetnika/umetnice. Avtorica
kamnitih skulptur, Špela Šedivy, je v intervjuju pojasnila, da je naravna
patina skulptur del same interpretacije, ki jo je s skulpturami želela ustva-
153
