Page 149 - Hrobat Virloget, Katja, ur. 2021. Mitska krajina: iz različnih perspektiv. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 149
Poskus orisa izzivov v upravljanju Mitskega parka v Rodiku

tati, ki jih želimo doseči. Vsak načrt upravljanja mora imeti tudi rok traja-
nja (običajno največ pet let, pogosto manj). Sledi ponovna valorizacija, saj
novo upravljanje lahko privede do sprememb na dediščini oz. se prepozna
nove potrebe pri varovanju. Eno bistvenih izhodišč je dejstvo, da so načrti
upravljanja zgolj orodja za izvajanje nalog in jih je potrebno redno prila-
gajati ter osveževati (Kerr 2013, 26; Wijesuriya, Thompson in Young 2013,
123; Plestenjak, Stokin in Zanier 2014, 167).

Lokalna skupnost
Upravljanje temelji na razumevanju in vrednotenju (angl. values-led appro-
ach; Wijesuriya, Thompson in Young 2013), torej je vsakršen konkretni po-
seg odvisen od prehodnega prepoznavanja pomena in ocene ranljivosti ter
ogroženosti. Načela upravljanja, in torej načrti upravljanja kot orodje, so
zasnovani dokaj univerzalno in jih je moč prilagajati različnim zvrstem de-
diščine.

V evropskem kontekstu se n u uporabljajo skoraj izključno za snovno
dediščino. Nesnovna dediščina v teh dokumentih nima definirane posebne
pozicije oziroma se jo umešča po potrebi, v okviru razumevanja dediščine
(Wijesuriya, Thompson in Young 2013, 61). V evropskem kontekstu je v
splošnih navodilih zgolj omenjena (Heritage Lottery Fund 2001, 5), ta od-
nos odseva značilno evropsko materialistično naravnanost v ohranjanju in
upravljanju dediščine (Willems 2010). V drugih kulturnih kontekstih, po-
sebej kjer so prisotne staroselske skupnosti (vzorčni primer je Avstralija),
je odnos do upravljanja veliko celovitejši in stremi k enakovrednemu in
skupnemu vrednotenju tako snovnih kot nesnovnih elementov. Srž tega
odnosa pooseblja i c om o s-ova burska listina (oblikovana že konec 1970-
ih let, a sprejeta leta 1999), ki poudarja »kulturni pomen« dediščine (angl.
cultural significance) kot temelj vsakršnega upravljanja in predstavljanja de-
diščine. A tudi v tem primeru je bistvenega pomena, kdo to dediščino vred-
noti in kateri diskurz se ob tem vzpostavlja. Kot v svojem temeljnem delu
opozarja Laurajane Smith (2006), v dediščini prepogosto prevladuje »av-
torizirani dediščinski diskurz« (angl. authorised heritage discourse, a h d),
ki temelji izključno na strokovni presoji o pomenu dediščine, ki perpetu-
ira enoglasno razlago pomenov dediščine. Da bi bilo vrednotenje, in to-
rej ohranjanje, celovito, pa mora to nujno izhajati (tudi) iz »podrejenega«
(angl. subaltern discourse), torej perspektive dotične lokalne skupnosti, tudi
če se ne sklada s strokovnim vrednotenjem. Vsakršno upravljanje torej te-
melji na dveh bistvenih predpostavkah – ena je temeljito poznavanje dedi-
ščine, torej različnih vrednosti, ki jih dediščini pripisujejo tako stroka kot

149
   144   145   146   147   148   149   150   151   152   153   154