Page 121 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 121
O razlogih za izseljevanje in odnosih oblasti do istrskih Italijanov
A: Prestrašeni so bili, kot je rekel moj mož . . . Eden je govoril . . .
G: Eden je vlekel drugega . . .
A: Nekateri, sem sigurna, da bi raje ostali . . . Ampak niso vedeli, kako
se bo zgodba končala. Tudi to . . . Veliko jih je šlo.
G: In potem propaganda, je bil ta, je prihajal dol iz Slovenije, je znal
italijansko, recimo . . . »Prodaj, ker boš jutri izgubil vse, prodaj hišo,
kar je, je.« [. . .]
A: Ja, bilo jih je strah in potem bo Tito . . . Ne, potem ta režim, kako
bo se obnašal do teh, ki ostanejo . . . To je bilo . . .
K: Ma so jih prestrašili?
A: Tudi provokacije . . .
Ne le pri Slovencih, tudi pri Italijanih sem naletela na diskurz o harmo-
ničnem sobivanju vse do zareze vojne in državne meje, potem pa velik strah
pred neznano jugoslovansko vojsko in sistemom, kot pove Michela zgodbo
s svojega vidika in z vidika prijateljice ezulke.
[Po pripovedovanju ezulke] V tej vasi smo živeli kot ena velika dru-
žina. Nekdo je rekel »buon giorno«, drugi »dober dan«, nihče se ni
oziral na to. Ampak potem s pojavom meje, Jugoslavije so na dan za-
čele prihajati zamere, mržnje, saj so prišli od kje? Iz vojne. Ker je bil
vse en kažin. »In mi,« je rekla ona, »smo prav lepo živeli.« Potem lahko
razumete, žalost . . . Koliko jih je umrlo od infarkta med našimi znan-
ci. Tisti dan, ko so prišle jugoslovanske čete, sem bila v tisti hiši [kot
otrok]. Ko so prihajali na hrib z vozičkom in mulami, tisti dan sem
mela 40 vročine. Prvo je prišel v našo hišo zdravnik iz Kopra. To je bil
šok za vse, ampak jaz nisem nikoli obžalovala, ker sem zelo navezana
na svojo hišo, moje kraje, umrla bi, če bi bila daleč od tu.
Iz pričevanj, ki smo jih videli že v poglavju o stigmatizaciji Italijanov kot
fašistov, se zdi, da je bilo po vojni vzdušje proti Italijanom precej nastroje-
no. Kot smo imeli priložnost videti v mnogih zgodovinskih okoliščinah, od
požiga Narodnega doma v Trstu do povojnega stanja v Jugoslaviji, in kot je
vidno dandanes v našem vsakdanu epidemije koronavirusa (covid-19), ko
prihaja do tolikšnega števila prijav »nesprejemljivega vedenja« sosedov ne
s strani oblasti, ampak od »ljudi od spodaj«, se v času strahu, panike, nego-
tovih razmer hitro oblikujejo »sovražniki«. O tem pričata tudi zakonca iz
Istre Stanka in Mario, ona slovenskih, on italijanskih korenin, ki omenjata
splošen negativen odnos do Italijanov in celo pretepanje:
119
A: Prestrašeni so bili, kot je rekel moj mož . . . Eden je govoril . . .
G: Eden je vlekel drugega . . .
A: Nekateri, sem sigurna, da bi raje ostali . . . Ampak niso vedeli, kako
se bo zgodba končala. Tudi to . . . Veliko jih je šlo.
G: In potem propaganda, je bil ta, je prihajal dol iz Slovenije, je znal
italijansko, recimo . . . »Prodaj, ker boš jutri izgubil vse, prodaj hišo,
kar je, je.« [. . .]
A: Ja, bilo jih je strah in potem bo Tito . . . Ne, potem ta režim, kako
bo se obnašal do teh, ki ostanejo . . . To je bilo . . .
K: Ma so jih prestrašili?
A: Tudi provokacije . . .
Ne le pri Slovencih, tudi pri Italijanih sem naletela na diskurz o harmo-
ničnem sobivanju vse do zareze vojne in državne meje, potem pa velik strah
pred neznano jugoslovansko vojsko in sistemom, kot pove Michela zgodbo
s svojega vidika in z vidika prijateljice ezulke.
[Po pripovedovanju ezulke] V tej vasi smo živeli kot ena velika dru-
žina. Nekdo je rekel »buon giorno«, drugi »dober dan«, nihče se ni
oziral na to. Ampak potem s pojavom meje, Jugoslavije so na dan za-
čele prihajati zamere, mržnje, saj so prišli od kje? Iz vojne. Ker je bil
vse en kažin. »In mi,« je rekla ona, »smo prav lepo živeli.« Potem lahko
razumete, žalost . . . Koliko jih je umrlo od infarkta med našimi znan-
ci. Tisti dan, ko so prišle jugoslovanske čete, sem bila v tisti hiši [kot
otrok]. Ko so prihajali na hrib z vozičkom in mulami, tisti dan sem
mela 40 vročine. Prvo je prišel v našo hišo zdravnik iz Kopra. To je bil
šok za vse, ampak jaz nisem nikoli obžalovala, ker sem zelo navezana
na svojo hišo, moje kraje, umrla bi, če bi bila daleč od tu.
Iz pričevanj, ki smo jih videli že v poglavju o stigmatizaciji Italijanov kot
fašistov, se zdi, da je bilo po vojni vzdušje proti Italijanom precej nastroje-
no. Kot smo imeli priložnost videti v mnogih zgodovinskih okoliščinah, od
požiga Narodnega doma v Trstu do povojnega stanja v Jugoslaviji, in kot je
vidno dandanes v našem vsakdanu epidemije koronavirusa (covid-19), ko
prihaja do tolikšnega števila prijav »nesprejemljivega vedenja« sosedov ne
s strani oblasti, ampak od »ljudi od spodaj«, se v času strahu, panike, nego-
tovih razmer hitro oblikujejo »sovražniki«. O tem pričata tudi zakonca iz
Istre Stanka in Mario, ona slovenskih, on italijanskih korenin, ki omenjata
splošen negativen odnos do Italijanov in celo pretepanje:
119
