Page 124 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 124
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
vilah italijanske buržoazije. Vendar kot Danilo, eden prvih priseljencev, ki
je z mamo vzgojiteljico živel kot podnajemnik v vili Italijank v Portorožu,
pravi, tu ni šlo za pritisk na etnični osnovi, temveč za socialistični ukrep,
čeprav je bil za mnoge lahko le »pika na i«:
K: A vi ste živeli v tej hiši, ki sta ju oni dve prodali [starejši Italijanki]?
To pomeni, da jim je verjetno moralo biti vzeto, da je lahko ali ste
njima dvema plačevali najemnino?
D: Njima ne, oni sta morala imeti naju na stanovanju po dekretu. Ta-
ko so ukazali takrat, kdo je komu takrat plačeval najemnino, ne vem.
To je bila le vila, 100 m2 vsako nadstropje. [. . .]
K: Ja, ampak to je že nek pritisk, ki se ga ne vidi.
R: Seveda, ampak to ni bil na nacionalni osnovi, saj to se je dogajalo
ravno tako v Ljubljani, Mariboru, povsod. Tisti, ki je imel preveč, so
mu pač konfiscirali oziroma so mu vzeli, da so dali tistemu, ki nima.
In kot pove v nadaljevanju za Portorož: »Ampak vse, kar je bilo okoli, kar
se spomnim teh vil, to je bilo pa vse poseljeno s temi naseljenci.« Vittoria
priča tudi o stricu kot osovraženem »kapitalistu«, ki mu je bil v nacionaliza-
ciji, konfiskaciji privatne lastnine odvzet ribiški čoln, s čimer je bil priseljen
v odhod:
Imel je konflikte s partijo. Imel je konflikte, bil je direktor ribiške za-
druge. Ne vem, kakšni so bili natančno problemi, ampak v glavnem
obramba italijanskih ribičev. Bila je nacionalizacija, vzeli so jim bar-
ke, morali so dati svoje barke . . . Tak je primer mojega strica, moža
sestre mojega očeta, ki je ’52. z družino, s tremi otroci in ženo odšel,
so šli, ezuli . . . Vzeli so mu barko, ker je on kapitalist. Bil je ribiški mo-
torni čoln, ki ga je kupil z dolgovi in delom po 18 ur na dan. Nosil je
mivko, nosil je kamne, prevažal iz Kvarnerja do te druge strani Istre
in veliko tvegal. [. . .] On je bil torej viden kot kapitalist.
Po opažanjih Raoula Pupa je bil vsak, kdor se ni dovolj zavzemal za čistko
fašistov ali ni pokazal dovolj »gorečnosti« za nov sistem, razumljen kot »so-
vražnik ljudstva«. V to kategorijo je sodila buržoazija, pri čemer je termin
ohlapno označeval velike in srednje lastnike zemljišč, podjetnike, strokov-
njake, intelektualce ter višje in nižje mestne srednje sloje, ti pa so bili v
veliki meri Italijani. Pogosto so pri njih najprej uporabili represivne obli-
ke, vključno z zastraševanjem, s krivico, z nasiljem, aretacijo in izginotji.
122
vilah italijanske buržoazije. Vendar kot Danilo, eden prvih priseljencev, ki
je z mamo vzgojiteljico živel kot podnajemnik v vili Italijank v Portorožu,
pravi, tu ni šlo za pritisk na etnični osnovi, temveč za socialistični ukrep,
čeprav je bil za mnoge lahko le »pika na i«:
K: A vi ste živeli v tej hiši, ki sta ju oni dve prodali [starejši Italijanki]?
To pomeni, da jim je verjetno moralo biti vzeto, da je lahko ali ste
njima dvema plačevali najemnino?
D: Njima ne, oni sta morala imeti naju na stanovanju po dekretu. Ta-
ko so ukazali takrat, kdo je komu takrat plačeval najemnino, ne vem.
To je bila le vila, 100 m2 vsako nadstropje. [. . .]
K: Ja, ampak to je že nek pritisk, ki se ga ne vidi.
R: Seveda, ampak to ni bil na nacionalni osnovi, saj to se je dogajalo
ravno tako v Ljubljani, Mariboru, povsod. Tisti, ki je imel preveč, so
mu pač konfiscirali oziroma so mu vzeli, da so dali tistemu, ki nima.
In kot pove v nadaljevanju za Portorož: »Ampak vse, kar je bilo okoli, kar
se spomnim teh vil, to je bilo pa vse poseljeno s temi naseljenci.« Vittoria
priča tudi o stricu kot osovraženem »kapitalistu«, ki mu je bil v nacionaliza-
ciji, konfiskaciji privatne lastnine odvzet ribiški čoln, s čimer je bil priseljen
v odhod:
Imel je konflikte s partijo. Imel je konflikte, bil je direktor ribiške za-
druge. Ne vem, kakšni so bili natančno problemi, ampak v glavnem
obramba italijanskih ribičev. Bila je nacionalizacija, vzeli so jim bar-
ke, morali so dati svoje barke . . . Tak je primer mojega strica, moža
sestre mojega očeta, ki je ’52. z družino, s tremi otroci in ženo odšel,
so šli, ezuli . . . Vzeli so mu barko, ker je on kapitalist. Bil je ribiški mo-
torni čoln, ki ga je kupil z dolgovi in delom po 18 ur na dan. Nosil je
mivko, nosil je kamne, prevažal iz Kvarnerja do te druge strani Istre
in veliko tvegal. [. . .] On je bil torej viden kot kapitalist.
Po opažanjih Raoula Pupa je bil vsak, kdor se ni dovolj zavzemal za čistko
fašistov ali ni pokazal dovolj »gorečnosti« za nov sistem, razumljen kot »so-
vražnik ljudstva«. V to kategorijo je sodila buržoazija, pri čemer je termin
ohlapno označeval velike in srednje lastnike zemljišč, podjetnike, strokov-
njake, intelektualce ter višje in nižje mestne srednje sloje, ti pa so bili v
veliki meri Italijani. Pogosto so pri njih najprej uporabili represivne obli-
ke, vključno z zastraševanjem, s krivico, z nasiljem, aretacijo in izginotji.
122
