Page 126 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 126
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
bile Slovencem dane narodnostne pravice, ki jih v času fašizma niso imeli,
so Italijane, tudi z zastraševanjem, skušale prisiliti v to, da bi pristali na
priključitev cone B Jugoslaviji. Prekinitev gospodarskih odnosov s Trstom
je spodkopavala gospodarsko osnovo vodilne družbene vloge Italijanov, ki
jih je spremljalo razkrajanje italijanskih vodilnih slojev. Ob tem je oblast
poskušala uničiti kulturna oporišča italijanske skupnosti tudi s postopnim
izrivanjem italijanskih učiteljev, italijanskega šolstva in z njihovim obre-
kovanjem. Kot bo vidno v spominih v nadaljevanju, so Italijani tudi prega-
njanje vere občutili kot pritisk na narodnost. Bili so tudi aktivisti, ki so svoj
gnev nad fašizmom prenašali na Italijane nasploh in niso niti skrivali na-
mena znebiti se tistih Italijanov, ki se oblastem postavljajo po robu. Vendar
tudi ta komisija ugotavlja, da nimajo nikakršnih indicev o načrtnem pre-
ganjanju Italijanov (Kacin Wohinz idr. 2001).
Negotovost v povojni Istri so povečevale težke gospodarske razmere, kar
je mnoge Istrane pahnilo v odločitev za odhod. Nazorno jih opisuje Luci-
ano, Italijan, ki se je v Pulj (izven cone B) priselil iz italijanske Furlanije
zaradi očetove želje po »gradnji socializma« v valu že omenjenega »proti-
eksodusa«. Zaradi težkih gospodarskih razmer in drugih »neprijetnosti« se
je z družino po desetih letih vrnil nazaj v Italijo.
[E]den ima hišo [. . .] in potem pridejo oni in rečejo, »To ni več tvo-
ja hiša, koliko vas je?« »V treh.« »V treh ste lahko v tem stanovanju
z dvema sobama, lahko ste tu, ostalo je socialno.« [. . .] Torej kdor je
imel hišo, je bil prizadet. Drugič, kdor je imel dejavnost, predvsem
trgovsko, konec. [. . .] Edini, ki so lahko ohranili dejavnost, je bil bri-
vec in sladoledar. Ta je bil Madžar. Vse ostale trgovine zaprte. Se ni
smelo . . . Samo kooperative. Kdor je bil kmet, ki ni živel v mestu, ki
je imel zemljo, kolhoz. [O nepravični enakosti glede na premoženje.]
V ladjedelnici ni bilo dela zaradi bombardiranja. Potem, kar se je zgo-
dilo nam, če si imel lepo stanovanje, je prišel nekdo »z vezami«. Je
bil poslan proč, v majhno stanovanje, in tisto je bilo dano tem »z ve-
zami«. [O svoji hiši, za katero so plačevali najemnino.] Nasproti smo
imeli poročnika o z n e, kapetana mornarice, poročnika letalstva in
kapetana mornarice. [O odhodu Puljčanov, ki so jemali s sabo celo
krste in uničevali vse za seboj.] Problem je bilo, da ni bilo kaj jesti niti
za obleči. [O različnih vrstah bonov za hrano – slabe kvalitete, mleko,
meso, plin, kjer si bil kategoriziran po pripadnosti, oče kot lastnik tr-
govine je imel najmanj pravic, o neskončnih vrstah za dobrine.]. Če
postavite skupaj vse te stvari, lahko razumete, zakaj so ljudje posta-
124
bile Slovencem dane narodnostne pravice, ki jih v času fašizma niso imeli,
so Italijane, tudi z zastraševanjem, skušale prisiliti v to, da bi pristali na
priključitev cone B Jugoslaviji. Prekinitev gospodarskih odnosov s Trstom
je spodkopavala gospodarsko osnovo vodilne družbene vloge Italijanov, ki
jih je spremljalo razkrajanje italijanskih vodilnih slojev. Ob tem je oblast
poskušala uničiti kulturna oporišča italijanske skupnosti tudi s postopnim
izrivanjem italijanskih učiteljev, italijanskega šolstva in z njihovim obre-
kovanjem. Kot bo vidno v spominih v nadaljevanju, so Italijani tudi prega-
njanje vere občutili kot pritisk na narodnost. Bili so tudi aktivisti, ki so svoj
gnev nad fašizmom prenašali na Italijane nasploh in niso niti skrivali na-
mena znebiti se tistih Italijanov, ki se oblastem postavljajo po robu. Vendar
tudi ta komisija ugotavlja, da nimajo nikakršnih indicev o načrtnem pre-
ganjanju Italijanov (Kacin Wohinz idr. 2001).
Negotovost v povojni Istri so povečevale težke gospodarske razmere, kar
je mnoge Istrane pahnilo v odločitev za odhod. Nazorno jih opisuje Luci-
ano, Italijan, ki se je v Pulj (izven cone B) priselil iz italijanske Furlanije
zaradi očetove želje po »gradnji socializma« v valu že omenjenega »proti-
eksodusa«. Zaradi težkih gospodarskih razmer in drugih »neprijetnosti« se
je z družino po desetih letih vrnil nazaj v Italijo.
[E]den ima hišo [. . .] in potem pridejo oni in rečejo, »To ni več tvo-
ja hiša, koliko vas je?« »V treh.« »V treh ste lahko v tem stanovanju
z dvema sobama, lahko ste tu, ostalo je socialno.« [. . .] Torej kdor je
imel hišo, je bil prizadet. Drugič, kdor je imel dejavnost, predvsem
trgovsko, konec. [. . .] Edini, ki so lahko ohranili dejavnost, je bil bri-
vec in sladoledar. Ta je bil Madžar. Vse ostale trgovine zaprte. Se ni
smelo . . . Samo kooperative. Kdor je bil kmet, ki ni živel v mestu, ki
je imel zemljo, kolhoz. [O nepravični enakosti glede na premoženje.]
V ladjedelnici ni bilo dela zaradi bombardiranja. Potem, kar se je zgo-
dilo nam, če si imel lepo stanovanje, je prišel nekdo »z vezami«. Je
bil poslan proč, v majhno stanovanje, in tisto je bilo dano tem »z ve-
zami«. [O svoji hiši, za katero so plačevali najemnino.] Nasproti smo
imeli poročnika o z n e, kapetana mornarice, poročnika letalstva in
kapetana mornarice. [O odhodu Puljčanov, ki so jemali s sabo celo
krste in uničevali vse za seboj.] Problem je bilo, da ni bilo kaj jesti niti
za obleči. [O različnih vrstah bonov za hrano – slabe kvalitete, mleko,
meso, plin, kjer si bil kategoriziran po pripadnosti, oče kot lastnik tr-
govine je imel najmanj pravic, o neskončnih vrstah za dobrine.]. Če
postavite skupaj vse te stvari, lahko razumete, zakaj so ljudje posta-
124
