Page 135 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 135
O razlogih za izseljevanje in odnosih oblasti do istrskih Italijanov
ena stara ošterija prej, ena stara. Je samo rekla ›Tukaj se govori slovensko‹
in ga ni postregla.«
Tudi iz arhivskih virov Jure Gombač opaža (2005), da je bil jezik eden po-
glavitnih vzrokov za spore med italijanskimi Istrani in prvimi priseljenci,
saj se slednji niso hoteli prilagoditi (nekdaj) večinskemu jeziku v mestih in
so zahtevali komunikacijo v jeziku »zmagovalcev«.
Kot sta komentirali Pirančanki Elda in Antonella: »Ma takrat so vsi go-
vorili italijansko.« »Ma kdo je govoril slovensko tu? Tu ni govoril nihče slo-
vensko!«
Izpoveden je primer pritoževanja oblastnih organov leta 1949 nad še ve-
dno prevladujočo italijanščino v mestnih okoljih, še posebej v Kopru: »Poli-
tična situacija pa je po pravilu zelo slaba v mestih kot so Koper, Izola, Piran,
kjer v veliki večini prevladuje italijanski element.«¹⁹ O prevladujoči italijan-
ščini oz. »italijanskem elementu« priča tudi dokument iz leta 1949,²⁰ kjer
je navedeno, da je razmerje tiska 60 v italijanščini, 34 v hrvaščini in
le 6 v slovenščini. »Sedanja linija narekuje močan poudarek slovenstva
v koprskem okraju, ker se je vse do sedaj poudarjala le preveč italijanska
plast. Ta plat še danes dominira, najbolj v samem Kopru. Ugotavlja se, da
se dvojezičnost ne spoštuje in to na škodo Slovencev. Slovenski napisi so
sila improvizirani, v večini pa slovenskih napisov sploh ni, ampak so sa-
mo italijanski.« V enem izmed virov je tudi navedeno, da bo dvojezičnost
uvedena tudi z odstranitvijo tistih iz javne uprave, ki slovenščine ne obvla-
dajo:²¹ »Tistih 10 zaščitnikov, ki ne obvladajo slovenskega ali hrvaškega
jezika, bo umaknjeno iz takih službenih mest, kjer pridejo v kontakt z lju-
dmi.«
Kot pove gospod, ki je v Istri ostal kljub odobritvi prošnje za optiranje:
»Vzdušje je bilo za nas težko, saj nismo znali jezika [slovenskega]. Ko sem
iskal prvo delo, so mi izročili obrazec za izpolniti, ki sem ga pustil praznega,
saj nisem poznal jezika [. . .]« (Castelli 2018, 85). Tudi drugi sogovorniki
omenjajo neznanje slovenščine kot močno oviro pri iskanju službe, kot,
recimo, Angela:
¹⁹ s i a s 1589/i i i, Centralni komite zveze komunistov Slovenije, Fond tržaškega okrožnega
komiteja k p j k; škatla 48, mapa 1515, Istrsko okrožje, 7. i x. 1949.
²⁰ s i a s 1589/i i i, Centralni komite zveze komunistov Slovenije, Fond tržaškega okrožnega
komiteja k p j k; škatla 48, mapa 1515, O agitacijskem in propagandnem delu v Kopru, 1949.
²¹ s i a s 1589/i i i, Centralni komite zveze komunistov Slovenije, Fond tržaškega okrožnega
komiteja k p j k; škatla 48, mapa 1515, Poročilo o naturalizaciji poitalijančenih priimkov, o
izdaji osebnih izkaznic v coni B s t o-ja, o kaznovanju za kršitve ponovne odredbe o dvoje-
zičnosti. 24. avgust 49; ae:i i i dokument i i i/50-713/16.
133
ena stara ošterija prej, ena stara. Je samo rekla ›Tukaj se govori slovensko‹
in ga ni postregla.«
Tudi iz arhivskih virov Jure Gombač opaža (2005), da je bil jezik eden po-
glavitnih vzrokov za spore med italijanskimi Istrani in prvimi priseljenci,
saj se slednji niso hoteli prilagoditi (nekdaj) večinskemu jeziku v mestih in
so zahtevali komunikacijo v jeziku »zmagovalcev«.
Kot sta komentirali Pirančanki Elda in Antonella: »Ma takrat so vsi go-
vorili italijansko.« »Ma kdo je govoril slovensko tu? Tu ni govoril nihče slo-
vensko!«
Izpoveden je primer pritoževanja oblastnih organov leta 1949 nad še ve-
dno prevladujočo italijanščino v mestnih okoljih, še posebej v Kopru: »Poli-
tična situacija pa je po pravilu zelo slaba v mestih kot so Koper, Izola, Piran,
kjer v veliki večini prevladuje italijanski element.«¹⁹ O prevladujoči italijan-
ščini oz. »italijanskem elementu« priča tudi dokument iz leta 1949,²⁰ kjer
je navedeno, da je razmerje tiska 60 v italijanščini, 34 v hrvaščini in
le 6 v slovenščini. »Sedanja linija narekuje močan poudarek slovenstva
v koprskem okraju, ker se je vse do sedaj poudarjala le preveč italijanska
plast. Ta plat še danes dominira, najbolj v samem Kopru. Ugotavlja se, da
se dvojezičnost ne spoštuje in to na škodo Slovencev. Slovenski napisi so
sila improvizirani, v večini pa slovenskih napisov sploh ni, ampak so sa-
mo italijanski.« V enem izmed virov je tudi navedeno, da bo dvojezičnost
uvedena tudi z odstranitvijo tistih iz javne uprave, ki slovenščine ne obvla-
dajo:²¹ »Tistih 10 zaščitnikov, ki ne obvladajo slovenskega ali hrvaškega
jezika, bo umaknjeno iz takih službenih mest, kjer pridejo v kontakt z lju-
dmi.«
Kot pove gospod, ki je v Istri ostal kljub odobritvi prošnje za optiranje:
»Vzdušje je bilo za nas težko, saj nismo znali jezika [slovenskega]. Ko sem
iskal prvo delo, so mi izročili obrazec za izpolniti, ki sem ga pustil praznega,
saj nisem poznal jezika [. . .]« (Castelli 2018, 85). Tudi drugi sogovorniki
omenjajo neznanje slovenščine kot močno oviro pri iskanju službe, kot,
recimo, Angela:
¹⁹ s i a s 1589/i i i, Centralni komite zveze komunistov Slovenije, Fond tržaškega okrožnega
komiteja k p j k; škatla 48, mapa 1515, Istrsko okrožje, 7. i x. 1949.
²⁰ s i a s 1589/i i i, Centralni komite zveze komunistov Slovenije, Fond tržaškega okrožnega
komiteja k p j k; škatla 48, mapa 1515, O agitacijskem in propagandnem delu v Kopru, 1949.
²¹ s i a s 1589/i i i, Centralni komite zveze komunistov Slovenije, Fond tržaškega okrožnega
komiteja k p j k; škatla 48, mapa 1515, Poročilo o naturalizaciji poitalijančenih priimkov, o
izdaji osebnih izkaznic v coni B s t o-ja, o kaznovanju za kršitve ponovne odredbe o dvoje-
zičnosti. 24. avgust 49; ae:i i i dokument i i i/50-713/16.
133
