Page 136 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 136
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
Tudi v pisarnah. Tam je bilo obvezno. Ker jaz takrat nisem znala slo-
vensko, naučila sem se sčasoma med delom. Ampak če bi znala slo-
vensko, tako kot znam danes, bi bila mogoče zaposlena v kakšni javni
upravi.
Iz arhivskih virov je razvidno, da so z uvajanjem dvojezičnosti v Istri iz
uradov odpuščali ali premeščali uradnike, ki niso znali slovensko. Na nji-
hova mesta so bili postavljeni ljudje, lojalni novim oblastem, ki so bili spo-
sobni poslovati v obeh jezikih (Gombač 2005, 84). Odločilen razlog za od-
hod je bil tudi občutek tujstva v spremenjenem jezikovnem in družbeno-
kulturnem okolju, ki je zahtevalo znanje slovenskega jezika tudi za poklic-
no pot.
Elda: [O izpraznitvi Pirana:] Popolna izpraznitev, ker so bili vsi Itali-
jani in drugo, ker jih je veliko delalo kot mornarjev, ki so pluli. Zato
so odhajali, ker so že imeli svoje mesto.
Antonella: Zaradi služb, ne.
Elda: Zadnji so odšli tisti, ki prav niso imeli dela, niso imeli nič. In
veste, kaj še . . .
Antonella: Kar je govorila naša nona, ki je odšla, zakaj? »Ma s kom
bom govorila . . .«
Elda: Za šole, za vse . . . Takrat je bil začetek . . .
Antonella: In če nisi znal slovensko . . .
Elda: Moj brat . . . Niti moji niso nič znali . . .
Anotnella: Niso dobili dela . . .
Katja: Ni bilo več dela, to je bil glavni razlog?
Elda: Ja, seveda, kot povsod.
Antonella: Manjkali so vsi, ker so odšli – vsaj tako so mi govorili –
inženirji, tudi zdravniki, učitelji v šolah.
Po drugi svetovni vojni so se stvari obrnile na glavo. Končno rešeni jar-
ma nasilnega fašizma so »zmagovalci« zahtevali svoje nacionalne pravice
na novoosvobojenem ozemlju in zaničevali vse, kar je spominjalo na prej-
šnji sistem okupatorja, čeprav so bili, kot je razvidno, »porodni krči« vzpo-
stavljanja novega uradnega jezika hudi. Vendar je ob teh pritožbah hkrati
jasno, da oblasti novega jezika niso vpeljevale nasilno. Kot opaža Mila Or-
lić (2019, 569–590) za hrvaški del Istre, je bil prav tisk v hrvaškem jeziku
134
Tudi v pisarnah. Tam je bilo obvezno. Ker jaz takrat nisem znala slo-
vensko, naučila sem se sčasoma med delom. Ampak če bi znala slo-
vensko, tako kot znam danes, bi bila mogoče zaposlena v kakšni javni
upravi.
Iz arhivskih virov je razvidno, da so z uvajanjem dvojezičnosti v Istri iz
uradov odpuščali ali premeščali uradnike, ki niso znali slovensko. Na nji-
hova mesta so bili postavljeni ljudje, lojalni novim oblastem, ki so bili spo-
sobni poslovati v obeh jezikih (Gombač 2005, 84). Odločilen razlog za od-
hod je bil tudi občutek tujstva v spremenjenem jezikovnem in družbeno-
kulturnem okolju, ki je zahtevalo znanje slovenskega jezika tudi za poklic-
no pot.
Elda: [O izpraznitvi Pirana:] Popolna izpraznitev, ker so bili vsi Itali-
jani in drugo, ker jih je veliko delalo kot mornarjev, ki so pluli. Zato
so odhajali, ker so že imeli svoje mesto.
Antonella: Zaradi služb, ne.
Elda: Zadnji so odšli tisti, ki prav niso imeli dela, niso imeli nič. In
veste, kaj še . . .
Antonella: Kar je govorila naša nona, ki je odšla, zakaj? »Ma s kom
bom govorila . . .«
Elda: Za šole, za vse . . . Takrat je bil začetek . . .
Antonella: In če nisi znal slovensko . . .
Elda: Moj brat . . . Niti moji niso nič znali . . .
Anotnella: Niso dobili dela . . .
Katja: Ni bilo več dela, to je bil glavni razlog?
Elda: Ja, seveda, kot povsod.
Antonella: Manjkali so vsi, ker so odšli – vsaj tako so mi govorili –
inženirji, tudi zdravniki, učitelji v šolah.
Po drugi svetovni vojni so se stvari obrnile na glavo. Končno rešeni jar-
ma nasilnega fašizma so »zmagovalci« zahtevali svoje nacionalne pravice
na novoosvobojenem ozemlju in zaničevali vse, kar je spominjalo na prej-
šnji sistem okupatorja, čeprav so bili, kot je razvidno, »porodni krči« vzpo-
stavljanja novega uradnega jezika hudi. Vendar je ob teh pritožbah hkrati
jasno, da oblasti novega jezika niso vpeljevale nasilno. Kot opaža Mila Or-
lić (2019, 569–590) za hrvaški del Istre, je bil prav tisk v hrvaškem jeziku
134
