Page 139 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 139
O razlogih za izseljevanje in odnosih oblasti do istrskih Italijanov
za izselitev z organiziranjem religioznih procesij, kjer naj bi bili le Italija-
ni. To naj bi preprečevalo njihov razvoj v »socialistični realnosti«, dodatno
pa naj bi optiranje spodbujalo s prepričevanjem o tem, da je vero mogoče
svobodno izražati izven Jugoslavije, v Italiji ali Avstraliji (Gombač 2005,
85, 94; 2015, 123). Amalia, Istranka italijanskih korenin, je prepoved religi-
oznih ritualov poleg novega jezika občutila le še kot enega dodatnih pri-
tiskov novih oblasti pri onemogočanju izražanju lastne identitete. Čeprav
je bila babica religiozna in sama ni, pravi, gre bolj za problem omejevanja
svobode izražanja sebe in lastne tradicije, dediščine:
In mi smo se znašli skupaj, ker tudi novi prišleki, kako bi rekla, so
imeli tudi drugačne tradicije. Ena izmed tradicij pri nas je bila kr-
ščanska religija. [O religioznosti babice in družine] Ona je hodila v
cerkev, ampak vsi tega niso mogli, saj cerkev ni bila spoštovana. In
potem naši prazniki, na primer božič, velika noč in podobno . . . Nam
je bil veliko do naših tradicij in smo stvari delali kot nekoč. Ampak
te stvari, ki so zadevale tradicijo, ki je bila vezana na cerkev, niso bi-
le videne v dobri luči, ne le to, ljudi je bilo strah v cerkev. Govorim
resnico. [O postavljanju božičnega drevesa na skrivaj, tradicionalnih
jedi ob veliki noči.] Ja, moja nona je vedno hodila v cerkev. Ampak
ona je bila že starejša, ni delala, verjetno ljudje ne . . . Ampak za ljudi,
ki so bili v službi, je bilo težko. Tudi to mi je ostalo, ta strah, prak-
tično do izražanja lastnega občutenja. In potem jaz religiozna nisem,
tudi če je moja nona bila, ampak gre za svobodo delati ali ne določene
stvari [. . .]. Bolj kot veliko problemov, veliko občutkov, da nimaš svo-
bode, ne fizične svobode, ampak svobode izražanja, da delaš stvari,
kot so jih nekoč delali. [O multikulturnosti, kjer je potrebna svoboda
izražanja.]
Ali kot je sarkastično pripomnila Michela, »V Jugoslaviji, na Hrvaškem
so vsi svetniki umrli«, kar seveda ne velja le za Istro. Z etnološkega pogle-
da se tradicija uporablja pri ustvarjanju skupine, hkrati je sredstvo iden-
titetne politike, lahko pa je tudi medij, prek katerega se kaže razdor neke
skupine. Tradicija ustvarja in potrjuje čut za identiteto. Sodelovanje in de-
ljenje skupnih tradicij v določeni skupini omogoča članom skupine, da se
počutijo njen del, pa naj bo to na nacionalni, regionalni, družinski ravni
itd. Ker nam tradicija daje občutek pripadnosti, se nanjo navežemo. Lah-
ko nas poveže s preteklimi generacijami, povezuje z etnično ali religiozno
identiteto ali z določenimi ljudmi. Bolj kot smo na neko identiteto vezani,
137
za izselitev z organiziranjem religioznih procesij, kjer naj bi bili le Italija-
ni. To naj bi preprečevalo njihov razvoj v »socialistični realnosti«, dodatno
pa naj bi optiranje spodbujalo s prepričevanjem o tem, da je vero mogoče
svobodno izražati izven Jugoslavije, v Italiji ali Avstraliji (Gombač 2005,
85, 94; 2015, 123). Amalia, Istranka italijanskih korenin, je prepoved religi-
oznih ritualov poleg novega jezika občutila le še kot enega dodatnih pri-
tiskov novih oblasti pri onemogočanju izražanju lastne identitete. Čeprav
je bila babica religiozna in sama ni, pravi, gre bolj za problem omejevanja
svobode izražanja sebe in lastne tradicije, dediščine:
In mi smo se znašli skupaj, ker tudi novi prišleki, kako bi rekla, so
imeli tudi drugačne tradicije. Ena izmed tradicij pri nas je bila kr-
ščanska religija. [O religioznosti babice in družine] Ona je hodila v
cerkev, ampak vsi tega niso mogli, saj cerkev ni bila spoštovana. In
potem naši prazniki, na primer božič, velika noč in podobno . . . Nam
je bil veliko do naših tradicij in smo stvari delali kot nekoč. Ampak
te stvari, ki so zadevale tradicijo, ki je bila vezana na cerkev, niso bi-
le videne v dobri luči, ne le to, ljudi je bilo strah v cerkev. Govorim
resnico. [O postavljanju božičnega drevesa na skrivaj, tradicionalnih
jedi ob veliki noči.] Ja, moja nona je vedno hodila v cerkev. Ampak
ona je bila že starejša, ni delala, verjetno ljudje ne . . . Ampak za ljudi,
ki so bili v službi, je bilo težko. Tudi to mi je ostalo, ta strah, prak-
tično do izražanja lastnega občutenja. In potem jaz religiozna nisem,
tudi če je moja nona bila, ampak gre za svobodo delati ali ne določene
stvari [. . .]. Bolj kot veliko problemov, veliko občutkov, da nimaš svo-
bode, ne fizične svobode, ampak svobode izražanja, da delaš stvari,
kot so jih nekoč delali. [O multikulturnosti, kjer je potrebna svoboda
izražanja.]
Ali kot je sarkastično pripomnila Michela, »V Jugoslaviji, na Hrvaškem
so vsi svetniki umrli«, kar seveda ne velja le za Istro. Z etnološkega pogle-
da se tradicija uporablja pri ustvarjanju skupine, hkrati je sredstvo iden-
titetne politike, lahko pa je tudi medij, prek katerega se kaže razdor neke
skupine. Tradicija ustvarja in potrjuje čut za identiteto. Sodelovanje in de-
ljenje skupnih tradicij v določeni skupini omogoča članom skupine, da se
počutijo njen del, pa naj bo to na nacionalni, regionalni, družinski ravni
itd. Ker nam tradicija daje občutek pripadnosti, se nanjo navežemo. Lah-
ko nas poveže s preteklimi generacijami, povezuje z etnično ali religiozno
identiteto ali z določenimi ljudmi. Bolj kot smo na neko identiteto vezani,
137
