Page 18 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 18
d
pologija zahteva. Ne jaz ne moja družina ne izhajava iz Istre, temveč iz
sosednje regije, Krasa. Kot del širše primorske regije nas z Istro združuje
skupna zgodovina, vključenost v isto primorsko regijo pod Avstro-Ogrsko,
skupna nedavna preteklost pod fašistično Italijo in skupen odpor proti ita-
lijanskemu (in kasneje nemškemu) okupatorju med drugo svetovno vojno.
Kot regija smo imeli zgodovinsko isti ekonomski center, Trst/Trieste, kar
se je pri Kraševcih in Brkincih odražalo v rednih stikih z Italijani, ki sicer za
razliko od Istre kot skupnost v regiji zgodovinsko niso bili prisotni. Dovolj
daleč, vendar hkrati dovolj blizu, da »razumem« ali vsaj poskušam razu-
meti Istrane. Po drugi strani pa se imam lahko hkrati tudi za »insajderske-
ga« opazovalca, opazovalca »od znotraj«. To lahko pripišem moji primorski
identiteti, ki je tako kot v Istri v javnem političnem diskurzu osnovana na
antifašističnem boju, mojem poznavanju italijanščine zaradi vsakdanjega
stika z Italijani in mojem šolanju ter sedanjem delu v Kopru/Capodistria,
kjer imam mrežo prijateljstev, poznanstev in kolegov. Prav zahvaljujoč tej
poziciji sem lahko tudi prišla do stikov s sogovorniki, pa čeprav mi je ja-
sno, da imajo moji istrski sogovorniki vse tiste, kot sem jaz in ki izhajajo
iznad fiktivne meje nad Črnim Kalom, za »Slovence«, »forešte«. Pier Paolo
Viazzo bi takemu antropološkemu pogledu, ki ni niti »domačinski« in niti
»oddaljeni«, imenoval »pogled od blizu« oz. »pogled iz soseščine« (Baskar
2014, 438). Čeprav v svoji percepciji ne povsem »znotraj« in ne povsem »zu-
naj«, pa vendar za mnoge Istrane bolj »zunaj«, bom vedno znova naletela
na očitke, češ »ti pa že ne poznaš naše zgodovine!« (van de Port 1999, 14)
O sogovornikih in metodi
V pomanjkanju etnoloških oz. kulturnoantropoloških raziskav, ki bi se
osredotočale na »eksodus« in njegove posledice v istrski družbi, sem se v
začetku raziskave osredotočila na razumevanje tega fenomena »od spodaj
navzgor«, torej izza političnih naracij, z osredotočenjem na spomine ljudi,
ki v tem prostoru danes živijo. Večina študijev t. i. premikov prebivalstva
se v glavnem osredotoča na izkustva migrantov, medtem ko je pogosto
spregledan prostor, ki je za množičnimi migracijami ostal, kot da bi se ži-
vljenje »po« ustavilo. Tako se pozornost le redko usmerja v »izpraznjene«¹²
in znova »naseljene« prostore, ki jih navadno označujejo koncepti »spor-
nih« (angl. contested) krajev, preteklosti in spominov.
¹² Kot bo pokazano v nadaljevanju, je »eksodus« imel različne faze, le pri zadnji je mogoče
govoriti o množičnih migracijah, kar pa je seveda potekalo v obeh smereh, v prostor in iz
prostora.
16
pologija zahteva. Ne jaz ne moja družina ne izhajava iz Istre, temveč iz
sosednje regije, Krasa. Kot del širše primorske regije nas z Istro združuje
skupna zgodovina, vključenost v isto primorsko regijo pod Avstro-Ogrsko,
skupna nedavna preteklost pod fašistično Italijo in skupen odpor proti ita-
lijanskemu (in kasneje nemškemu) okupatorju med drugo svetovno vojno.
Kot regija smo imeli zgodovinsko isti ekonomski center, Trst/Trieste, kar
se je pri Kraševcih in Brkincih odražalo v rednih stikih z Italijani, ki sicer za
razliko od Istre kot skupnost v regiji zgodovinsko niso bili prisotni. Dovolj
daleč, vendar hkrati dovolj blizu, da »razumem« ali vsaj poskušam razu-
meti Istrane. Po drugi strani pa se imam lahko hkrati tudi za »insajderske-
ga« opazovalca, opazovalca »od znotraj«. To lahko pripišem moji primorski
identiteti, ki je tako kot v Istri v javnem političnem diskurzu osnovana na
antifašističnem boju, mojem poznavanju italijanščine zaradi vsakdanjega
stika z Italijani in mojem šolanju ter sedanjem delu v Kopru/Capodistria,
kjer imam mrežo prijateljstev, poznanstev in kolegov. Prav zahvaljujoč tej
poziciji sem lahko tudi prišla do stikov s sogovorniki, pa čeprav mi je ja-
sno, da imajo moji istrski sogovorniki vse tiste, kot sem jaz in ki izhajajo
iznad fiktivne meje nad Črnim Kalom, za »Slovence«, »forešte«. Pier Paolo
Viazzo bi takemu antropološkemu pogledu, ki ni niti »domačinski« in niti
»oddaljeni«, imenoval »pogled od blizu« oz. »pogled iz soseščine« (Baskar
2014, 438). Čeprav v svoji percepciji ne povsem »znotraj« in ne povsem »zu-
naj«, pa vendar za mnoge Istrane bolj »zunaj«, bom vedno znova naletela
na očitke, češ »ti pa že ne poznaš naše zgodovine!« (van de Port 1999, 14)
O sogovornikih in metodi
V pomanjkanju etnoloških oz. kulturnoantropoloških raziskav, ki bi se
osredotočale na »eksodus« in njegove posledice v istrski družbi, sem se v
začetku raziskave osredotočila na razumevanje tega fenomena »od spodaj
navzgor«, torej izza političnih naracij, z osredotočenjem na spomine ljudi,
ki v tem prostoru danes živijo. Večina študijev t. i. premikov prebivalstva
se v glavnem osredotoča na izkustva migrantov, medtem ko je pogosto
spregledan prostor, ki je za množičnimi migracijami ostal, kot da bi se ži-
vljenje »po« ustavilo. Tako se pozornost le redko usmerja v »izpraznjene«¹²
in znova »naseljene« prostore, ki jih navadno označujejo koncepti »spor-
nih« (angl. contested) krajev, preteklosti in spominov.
¹² Kot bo pokazano v nadaljevanju, je »eksodus« imel različne faze, le pri zadnji je mogoče
govoriti o množičnih migracijah, kar pa je seveda potekalo v obeh smereh, v prostor in iz
prostora.
16
