Page 21 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 21
O sogovornikih in metodi
procesov. Gotovo bodo v poznavanju tega burnega časa zgodovine in nje-
govega vpliva na današnjo družbo še ostale vrzeli, verjetno bo moja le ena
izmed številnih resnic. Kot je komentirala starejša italijanska sogovornica,
Elda,
[V]endar resnice ti ne bo nihče povedal. Tudi po tolikih letih ni pri-
jetno se spominjati teh stvari tam, za nekatere. [. . .] Vidiš, tudi ona
bi želela razumeti te ljudi, ki so odšli, o ljudeh, ki so prišli. Ma boste
težko prišli do konca, ker nihče ne pove, nihče ne želi povedati.¹⁸
Z raziskavo istrske sporne preteklosti se knjiga usmerja k samokritični
refleksiji o spregledanem poglavju v nacionalni zgodovini, o nacionalnih
diskurzih, o odnosih med večino in manjšino, o zamolčanem tabuju, o pre-
pletih in odnosih med marginalnimi, alternativnimi ter dominantnimi, he-
gemonskimi spomini in dediščino, o spremenljivih fluidnih obmejnih iden-
titetah, o navezanosti na kraj, prisvojitvah tradicij in preteklosti itd. Tako
kot meni bodo ti pogledi lahko marsikomu zamajali trdne samoumevno-
sti, ki smo jih zavestno in nezavedno kot člani slovenske družbe sprejemali
prek vzgojnega sistema, medijev in vsakdanjih diskurzov. Kot je zapisala
hrvaška etnologinja Dunja Rihtman Auguštin (2001, 210–217), morajo bi-
ti etnologi vest lastne družbe, njihova moralna, celo patriotska dolžnost
je biti kritično prisoten v njej, budno kritizirati ter dekonstruirati politič-
ne mite. Nacionalni kolektivni spomin se tako kot nacionalna dediščina
namreč naslanja na izbrane, nepozabne dosežke, selekcionira preteklost
in tradicijo ter zamolčuje, pozablja to, kar bi bilo z druge strani drugačna
zgodba. Spomin in dediščina sta namreč pod vplivom moči in avtoritete ti-
stih, ki so kolonizirali preteklost in katerih verzija zgodovine je pomembna
(Hall 2008). Pozaba in celo zgodovinska napaka sta ključni pri nastajanju
naroda, zato lahko prav razvoj zgodovinske (op. in antropološke) znanosti
predstavlja nevarnost za narod (Renan 1998, 8–9; Orlić 2012, 17). V resni-
ci je potreben pogum, da se iskreno soočimo sami s sabo, z zamolčanim,
¹⁸ Però la verità non te la dirà mai nessuno. Anche dopo tanti anni non è piacevole ricordare quelle co-
se li, per certi. [. . .] La vedi anche ella che vuol arrivar al capo di ’sta . . . di gente che xe andata via di
gente che xe andata via, di gente che xe restada. Ma arriverà con fatica al capo perché nessun dixi,
nessun vol dir. Zgolj kot ponazorilo navajam besede v istrskobeneškem dialektu, v katerem
sta mi sogovornici pripovedovali. Žal pa bodo v besedilu vsi govori prevedeni v slovenšči-
no. S tem bo knjiga osiromašena za vse bogastvo istrskobeneških narečij in govorov (glej
npr. Todorović 2016), vendar sem se morala prilagoditi zahtevam pisanja v slovenščini. Slo-
govno bodo prevodi izpostavili razliko med italijanskim besedilom, ki bo preveden v skoraj
knjižno slovenščino, in slovenskimi govori, ki bodo ostali dobesedno na ravni govora.
19
procesov. Gotovo bodo v poznavanju tega burnega časa zgodovine in nje-
govega vpliva na današnjo družbo še ostale vrzeli, verjetno bo moja le ena
izmed številnih resnic. Kot je komentirala starejša italijanska sogovornica,
Elda,
[V]endar resnice ti ne bo nihče povedal. Tudi po tolikih letih ni pri-
jetno se spominjati teh stvari tam, za nekatere. [. . .] Vidiš, tudi ona
bi želela razumeti te ljudi, ki so odšli, o ljudeh, ki so prišli. Ma boste
težko prišli do konca, ker nihče ne pove, nihče ne želi povedati.¹⁸
Z raziskavo istrske sporne preteklosti se knjiga usmerja k samokritični
refleksiji o spregledanem poglavju v nacionalni zgodovini, o nacionalnih
diskurzih, o odnosih med večino in manjšino, o zamolčanem tabuju, o pre-
pletih in odnosih med marginalnimi, alternativnimi ter dominantnimi, he-
gemonskimi spomini in dediščino, o spremenljivih fluidnih obmejnih iden-
titetah, o navezanosti na kraj, prisvojitvah tradicij in preteklosti itd. Tako
kot meni bodo ti pogledi lahko marsikomu zamajali trdne samoumevno-
sti, ki smo jih zavestno in nezavedno kot člani slovenske družbe sprejemali
prek vzgojnega sistema, medijev in vsakdanjih diskurzov. Kot je zapisala
hrvaška etnologinja Dunja Rihtman Auguštin (2001, 210–217), morajo bi-
ti etnologi vest lastne družbe, njihova moralna, celo patriotska dolžnost
je biti kritično prisoten v njej, budno kritizirati ter dekonstruirati politič-
ne mite. Nacionalni kolektivni spomin se tako kot nacionalna dediščina
namreč naslanja na izbrane, nepozabne dosežke, selekcionira preteklost
in tradicijo ter zamolčuje, pozablja to, kar bi bilo z druge strani drugačna
zgodba. Spomin in dediščina sta namreč pod vplivom moči in avtoritete ti-
stih, ki so kolonizirali preteklost in katerih verzija zgodovine je pomembna
(Hall 2008). Pozaba in celo zgodovinska napaka sta ključni pri nastajanju
naroda, zato lahko prav razvoj zgodovinske (op. in antropološke) znanosti
predstavlja nevarnost za narod (Renan 1998, 8–9; Orlić 2012, 17). V resni-
ci je potreben pogum, da se iskreno soočimo sami s sabo, z zamolčanim,
¹⁸ Però la verità non te la dirà mai nessuno. Anche dopo tanti anni non è piacevole ricordare quelle co-
se li, per certi. [. . .] La vedi anche ella che vuol arrivar al capo di ’sta . . . di gente che xe andata via di
gente che xe andata via, di gente che xe restada. Ma arriverà con fatica al capo perché nessun dixi,
nessun vol dir. Zgolj kot ponazorilo navajam besede v istrskobeneškem dialektu, v katerem
sta mi sogovornici pripovedovali. Žal pa bodo v besedilu vsi govori prevedeni v slovenšči-
no. S tem bo knjiga osiromašena za vse bogastvo istrskobeneških narečij in govorov (glej
npr. Todorović 2016), vendar sem se morala prilagoditi zahtevam pisanja v slovenščini. Slo-
govno bodo prevodi izpostavili razliko med italijanskim besedilom, ki bo preveden v skoraj
knjižno slovenščino, in slovenskimi govori, ki bodo ostali dobesedno na ravni govora.
19
