Page 202 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 202
»eksodusu«? O prenovi istrske družbe, družbenih odnosih in dediščini
»nižjega sloja« in negativnim pomenom »Balkancev«, ki ta jim bila ob pri-
hodu pripisana.
Diskurze o balkanskem »drugem« je mogoče slišati tako pri Slovencih
kot Italijanih v Istri. Iz vsakdanjih praks iz Istre in povsod po Sloveniji je
jasno, da so priseljenci iz južnih republik nekdanje Jugoslavije »ultimativ-
ni drugi«. Kot pravi Ana Kralj (2008), so priseljenci v slovenski družbi na
sploh nepovabljeni, pa čeprav je bilo pokazano, da so bili v Istri »povablje-
ni« zaradi izgradnje nove družbene in gospodarske ureditve (Hrobat Vir-
loget 2019). Kot v sodobni študiji v okviru projekta »Piran – moje mesto«
ugotavlja antropologinja Irena Weber, je etnična nestrpnost v Piranu še da-
nes močna. Izraža se s pejorativnimi oznakami (npr. Šiptarji, Italijanarji,
južnjaki . . .) in z na videz strpnimi izjavami, ki v resnici odražajo nestr-
pnost, češ »Saj nimam nič proti njim, ampak . . .« Po njenih ugotovitvah je
kulturna distanca najmanjša med etničnimi Slovenci in Hrvati, tistimi iz
Istre in Dalmacije, največja pa med etničnimi Albanci in ostalimi skupina-
mi (Weber 2006, 3).
V istrski družbi so raziskovalci že opazili močan regionalizem, navezova-
nje Slovencev in Italijanov na skupno hibridno istrsko identiteto. Za raz-
liko od italijanskih ezulov, italijanskih povojnih migrantov iz Istre, ki se v
jeziku superiorne čistosti in avtohtone homogenosti dojemajo za edine is-
trske Italijane, saj naj pravih Istranov v Istri po »eksodusu« ne bi bilo več,
se rimasti, tj. italijansko govoreči prebivalci, ki se niso odselili, prav tako
kot drugi slovenski (in hrvaški) Istrani ponosno sklicujejo na jezik avten-
tične hibridnosti. Nismo torej ne Hrvati, ne Slovenci, ne Italijani, ampak
Istrani, vendar drugačni od Neistranov, predvsem tistih balkanskega tipa.
Diskurz se vrti okoli retorike »zgodovinskih pravic« do območja, poudar-
ja avtohtonost in kulturne superiornosti Istre v primerjavi z Balkanom. Ti
stereotipi se odražajo v prostorskih terminih, kjer so priseljenci z Balkana
videni kot prebivalci zapuščenih istrskih mestnih jeder v zapuščenih sta-
novanjih Italijanov, očita se jim neintegriranje istrskega dialekta, videni
so kot mafija (Albanci), očita se jim zanemarjanje mestnega jedra z »neci-
viliziranimi« tradicijami priseljencev – ponovno stari diskurz o kmetih, ki
okupirajo center in ga degradirajo. Čeprav na prvi pogled bolj multikultur-
na, je tako tudi istrska hibridnost (italijanska, hrvaška – op. in slovenska) v
svojem orientalizirajočem diskurzu izključujoča (Ballinger 2003, 245–273).
Novejša raziskava hrvaške antropologinje Olge Orlić o tolikanj deklarirani
istrski multikulturnosti je pokazala, da se za njo v resnici skriva izključujoč
diskurz ravno tako kot pri diskurzu o evropski multikulturnosti, iz katere-
ga so izključeni tisti iz nezahodne Evrope in neavtohtoni. Sobivanje (it. con-
200
»nižjega sloja« in negativnim pomenom »Balkancev«, ki ta jim bila ob pri-
hodu pripisana.
Diskurze o balkanskem »drugem« je mogoče slišati tako pri Slovencih
kot Italijanih v Istri. Iz vsakdanjih praks iz Istre in povsod po Sloveniji je
jasno, da so priseljenci iz južnih republik nekdanje Jugoslavije »ultimativ-
ni drugi«. Kot pravi Ana Kralj (2008), so priseljenci v slovenski družbi na
sploh nepovabljeni, pa čeprav je bilo pokazano, da so bili v Istri »povablje-
ni« zaradi izgradnje nove družbene in gospodarske ureditve (Hrobat Vir-
loget 2019). Kot v sodobni študiji v okviru projekta »Piran – moje mesto«
ugotavlja antropologinja Irena Weber, je etnična nestrpnost v Piranu še da-
nes močna. Izraža se s pejorativnimi oznakami (npr. Šiptarji, Italijanarji,
južnjaki . . .) in z na videz strpnimi izjavami, ki v resnici odražajo nestr-
pnost, češ »Saj nimam nič proti njim, ampak . . .« Po njenih ugotovitvah je
kulturna distanca najmanjša med etničnimi Slovenci in Hrvati, tistimi iz
Istre in Dalmacije, največja pa med etničnimi Albanci in ostalimi skupina-
mi (Weber 2006, 3).
V istrski družbi so raziskovalci že opazili močan regionalizem, navezova-
nje Slovencev in Italijanov na skupno hibridno istrsko identiteto. Za raz-
liko od italijanskih ezulov, italijanskih povojnih migrantov iz Istre, ki se v
jeziku superiorne čistosti in avtohtone homogenosti dojemajo za edine is-
trske Italijane, saj naj pravih Istranov v Istri po »eksodusu« ne bi bilo več,
se rimasti, tj. italijansko govoreči prebivalci, ki se niso odselili, prav tako
kot drugi slovenski (in hrvaški) Istrani ponosno sklicujejo na jezik avten-
tične hibridnosti. Nismo torej ne Hrvati, ne Slovenci, ne Italijani, ampak
Istrani, vendar drugačni od Neistranov, predvsem tistih balkanskega tipa.
Diskurz se vrti okoli retorike »zgodovinskih pravic« do območja, poudar-
ja avtohtonost in kulturne superiornosti Istre v primerjavi z Balkanom. Ti
stereotipi se odražajo v prostorskih terminih, kjer so priseljenci z Balkana
videni kot prebivalci zapuščenih istrskih mestnih jeder v zapuščenih sta-
novanjih Italijanov, očita se jim neintegriranje istrskega dialekta, videni
so kot mafija (Albanci), očita se jim zanemarjanje mestnega jedra z »neci-
viliziranimi« tradicijami priseljencev – ponovno stari diskurz o kmetih, ki
okupirajo center in ga degradirajo. Čeprav na prvi pogled bolj multikultur-
na, je tako tudi istrska hibridnost (italijanska, hrvaška – op. in slovenska) v
svojem orientalizirajočem diskurzu izključujoča (Ballinger 2003, 245–273).
Novejša raziskava hrvaške antropologinje Olge Orlić o tolikanj deklarirani
istrski multikulturnosti je pokazala, da se za njo v resnici skriva izključujoč
diskurz ravno tako kot pri diskurzu o evropski multikulturnosti, iz katere-
ga so izključeni tisti iz nezahodne Evrope in neavtohtoni. Sobivanje (it. con-
200
