Page 197 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 197
Simbolne meje v istrski družbi
Titov trg leta 1964
z Loggio, ko je bilo
še mogoče parkiranje
jugoslovanske perspektive, v kateri se Italijane kolektivno izenači s faši-
sti in z okupatorji (Hrobat Virloget 2015a). Vsaka stran se osredotoča le
na koncept lastne žrtve, ki je ne priznava »drugemu«, kakor tudi nihče ne
razmišlja o sebi kot »krvniku« (Assmann 2007; Hrobat Virloget in Čebron
Lipovec 2017).
Pri vseh pogovorih s priseljenci je bilo moje običajno vprašanje tudi, ali
so se v novem okolju naučili italijanščine. Povedno je, da se je skoraj nihče
ni naučil, izjema so le tisti, ki so od prej vedeli italijansko, med njimi celo
gospod iz Črne Gore. Kot smo prebrali že pri Kristini: ko je bilo to okolje že
slovenizirano, ni bilo potrebe po znanju italijanščine. Ta odnos kaže tudi
na to, da poznejši priseljenci niso imeli potrebe po razumevanju komplek-
sne in delikatne zgodovine svojega novega bivalnega okolja. O tem priča
tudi pripovedovanje Jelke, ki je na »Obalo«, kot sama poimenuje to okolje,
prišla leta 1962:
[Na vprašanje, ali je imela stik z lokalnimi Italijani:] Kje pa! Saj nisem
znala italijansko! Še danes ne znam! [Kljub učenju ne zna jezika. Jih
pa razume in ima sorodnike v Italiji. O hčerkah:] Nima problema z
italijanščino. V šoli sta bile pridne. One dve sta sprejeli dvojezično
področje, jaz ga pa nisem. Nisem . . . Z Italijani, jaz sem šele zdaj na
stara leta prišla z njimi v stik. Sem hodila v Trst, ampak oni so z mano
slovensko govorili. Drugače pa nisem imela potrebe. Zdaj pa imam,
se družim veliko, prav z . . .
S tem je mogoče razumeti velik razkorak med zapisanimi pravicami ita-
195
Titov trg leta 1964
z Loggio, ko je bilo
še mogoče parkiranje
jugoslovanske perspektive, v kateri se Italijane kolektivno izenači s faši-
sti in z okupatorji (Hrobat Virloget 2015a). Vsaka stran se osredotoča le
na koncept lastne žrtve, ki je ne priznava »drugemu«, kakor tudi nihče ne
razmišlja o sebi kot »krvniku« (Assmann 2007; Hrobat Virloget in Čebron
Lipovec 2017).
Pri vseh pogovorih s priseljenci je bilo moje običajno vprašanje tudi, ali
so se v novem okolju naučili italijanščine. Povedno je, da se je skoraj nihče
ni naučil, izjema so le tisti, ki so od prej vedeli italijansko, med njimi celo
gospod iz Črne Gore. Kot smo prebrali že pri Kristini: ko je bilo to okolje že
slovenizirano, ni bilo potrebe po znanju italijanščine. Ta odnos kaže tudi
na to, da poznejši priseljenci niso imeli potrebe po razumevanju komplek-
sne in delikatne zgodovine svojega novega bivalnega okolja. O tem priča
tudi pripovedovanje Jelke, ki je na »Obalo«, kot sama poimenuje to okolje,
prišla leta 1962:
[Na vprašanje, ali je imela stik z lokalnimi Italijani:] Kje pa! Saj nisem
znala italijansko! Še danes ne znam! [Kljub učenju ne zna jezika. Jih
pa razume in ima sorodnike v Italiji. O hčerkah:] Nima problema z
italijanščino. V šoli sta bile pridne. One dve sta sprejeli dvojezično
področje, jaz ga pa nisem. Nisem . . . Z Italijani, jaz sem šele zdaj na
stara leta prišla z njimi v stik. Sem hodila v Trst, ampak oni so z mano
slovensko govorili. Drugače pa nisem imela potrebe. Zdaj pa imam,
se družim veliko, prav z . . .
S tem je mogoče razumeti velik razkorak med zapisanimi pravicami ita-
195
