Page 207 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 207
Simbolne meje v istrski družbi
ne bi bili »drugačni« od njih. Ta občutek izločenosti, ki ga doživljajo prise-
ljenci iz južnih republik nekdanje Jugoslavije, obsoja italijanska Istranka
Vittoria:
Jaz se sprašujem, koliko let morajo biti tukaj, da bi bili enakovredni
državljani. Jaz se to sprašujem sproti. Zakaj zmeraj rečemo »mi« in
»oni«. Zakaj? Ma kolko let mora minevat? Zakaj sem jaz . . . »Si pri-
šla z juga Istre?« Dobro, delam, plačam davke, sem državljan kot vsak
drugi. Delajo, so pridni, zakaj? Tu, z Albanci, ki prodajajo zelenjavo . . .
[. . .] In mi pravijo, razumem, glede na to, kar mi odgovarjajo, da živi-
jo ločeno, tuj element v Sloveniji. Njihova skupnost, zaprti, težko . . .
In sem rekla temu, ki prodaja, se sprašujem, zakaj živijo tako ločeno?
Zakaj ne vemo nič o vas, o vaših ženah, otrocih. In vendar kupujem
zelenjavo, pridem sem, govorim s tabo, groza, če te ni, te vprašam o
družini, ki je tam spodaj. Nočem, da odideš tam dol na Kosovo, pri-
pelji družino, sem rekla velikokrat. Tu si državljan, tako kot drugi . . .
Raziskava priseljevanja v severnoistrska mesta je sicer šele v povojih,
vendar je iz dosedanjih nekaj intervjujev s priseljenci iz južnih republik
nekdanje Jugoslavije hkrati z občutkom ločenosti mogoče zaznati tudi ob-
čutek sprejetosti v družbi, tako kot je bilo izpostavljeno zgoraj. Tako je,
recimo, gospa iz Bosne, ki se je priselila leta 1955, poudarila, da so italijan-
ski domačini krivili Bosance za pomanjkanje dela, češ »in kad ni bilo dela,
so govorili, naj idejo Bosanci proč, da so bili krivi Bosanci in da je to nji-
hov dom in da oni rabijo delo, mi pa ne«.⁵ Kot opažajo primerjalne medite-
ranske študije, so kompleksne socialne in etnične razmere lahko stabilne,
dokler je stabilna ekonomska situacija, ko pa zaniha slednja, se aktivirajo
tudi socialne in etnične napetosti (Weber 2006, 6).
Po drugi strani pa na vprašanje, ali so Slovenci njo in njenega moža iz
Dalmacije sprejemali, oba večkrat pritrdita. »Nikad nismo imeli problem sa
Slovenci, jaz sem bil spoštljiv in pravičen in zato so bli oni isto do mene.«
Kot razlog za sprejetost v slovenski družbi gospa iz Bosne navede karakter-
no lastnost »pridnost«, delavnost, ki je pri Slovencih verjetno še posebej
čislana.
Mi nismo nikoli imeli problemov, ker smo bili pridni in vse isto kot
⁵ Intervju je naredil dijak Klemen Baronik v okviru svoje prakse na Gimnaziji v Piranu v so-
delovanju s Fakulteto za humanistične študije Univerze na Primorskem, pri čemer sem bila
njegova (zunanja) mentorica.
205
ne bi bili »drugačni« od njih. Ta občutek izločenosti, ki ga doživljajo prise-
ljenci iz južnih republik nekdanje Jugoslavije, obsoja italijanska Istranka
Vittoria:
Jaz se sprašujem, koliko let morajo biti tukaj, da bi bili enakovredni
državljani. Jaz se to sprašujem sproti. Zakaj zmeraj rečemo »mi« in
»oni«. Zakaj? Ma kolko let mora minevat? Zakaj sem jaz . . . »Si pri-
šla z juga Istre?« Dobro, delam, plačam davke, sem državljan kot vsak
drugi. Delajo, so pridni, zakaj? Tu, z Albanci, ki prodajajo zelenjavo . . .
[. . .] In mi pravijo, razumem, glede na to, kar mi odgovarjajo, da živi-
jo ločeno, tuj element v Sloveniji. Njihova skupnost, zaprti, težko . . .
In sem rekla temu, ki prodaja, se sprašujem, zakaj živijo tako ločeno?
Zakaj ne vemo nič o vas, o vaših ženah, otrocih. In vendar kupujem
zelenjavo, pridem sem, govorim s tabo, groza, če te ni, te vprašam o
družini, ki je tam spodaj. Nočem, da odideš tam dol na Kosovo, pri-
pelji družino, sem rekla velikokrat. Tu si državljan, tako kot drugi . . .
Raziskava priseljevanja v severnoistrska mesta je sicer šele v povojih,
vendar je iz dosedanjih nekaj intervjujev s priseljenci iz južnih republik
nekdanje Jugoslavije hkrati z občutkom ločenosti mogoče zaznati tudi ob-
čutek sprejetosti v družbi, tako kot je bilo izpostavljeno zgoraj. Tako je,
recimo, gospa iz Bosne, ki se je priselila leta 1955, poudarila, da so italijan-
ski domačini krivili Bosance za pomanjkanje dela, češ »in kad ni bilo dela,
so govorili, naj idejo Bosanci proč, da so bili krivi Bosanci in da je to nji-
hov dom in da oni rabijo delo, mi pa ne«.⁵ Kot opažajo primerjalne medite-
ranske študije, so kompleksne socialne in etnične razmere lahko stabilne,
dokler je stabilna ekonomska situacija, ko pa zaniha slednja, se aktivirajo
tudi socialne in etnične napetosti (Weber 2006, 6).
Po drugi strani pa na vprašanje, ali so Slovenci njo in njenega moža iz
Dalmacije sprejemali, oba večkrat pritrdita. »Nikad nismo imeli problem sa
Slovenci, jaz sem bil spoštljiv in pravičen in zato so bli oni isto do mene.«
Kot razlog za sprejetost v slovenski družbi gospa iz Bosne navede karakter-
no lastnost »pridnost«, delavnost, ki je pri Slovencih verjetno še posebej
čislana.
Mi nismo nikoli imeli problemov, ker smo bili pridni in vse isto kot
⁵ Intervju je naredil dijak Klemen Baronik v okviru svoje prakse na Gimnaziji v Piranu v so-
delovanju s Fakulteto za humanistične študije Univerze na Primorskem, pri čemer sem bila
njegova (zunanja) mentorica.
205
