Page 174 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 174
musica et artes
Vodnikovim Lublanskim novicam, pa skorajda sto strani. Poglavje, ko ni v
Ljubljani redno izhajal noben časopis v slovenskem jeziku, nosi naslov V tu-
jem zavetju in že s tem nakazuje, da naj nekdanji ljubljanski časopisi ne bi bili
»naši«, ker so izhajali v »napačnem« jeziku.19
Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem Dragotina Cvetka v treh
zvezkih ne odstopa od orisane sheme. V drugem zvezku odmerja dosti pros-
tora delovanju Filharmonične družbe v prvi polovici 19. stoletja. V tretjem
zvezku, v katerem opisuje glasbeno dogajanje od revolucije 1848 do 1. svetov-
ne vojne, pa je stopil oris delovanja filharmonične družba v senco veliko ob-
sežnejšim opisom glasbenega delovanja čitalnic, Dramatičnega društva, Glas-
bene matice in drugih slovenskih društev. Filharmonična družba je bila
omenjena večinoma le še v kontekstu slovensko-nemške ločnice v glasbeni de-
javnosti, kot ustanova, ki ovira še hitrejši razvoj slovenske glasbene ustvarjal-
nosti. Nacionalna nasprotja so bila npr. izpostavljena tudi pri primerjavi kon-
certnih programov Glasbene matice in Filharmonične družbe, pri čemer naj
bi bil »poudarek slovenskih koncertov na slovenskih in slovanskih, nemških pa
na nemških avtorjih«.20
Podobno sporočilo, da je bilo vse, kar ni potekalo v slovenskem jeziku,
Slovencem tuje, so bralcu sporočale tudi pregledne zgodovine slovenskega na-
roda ali zgodovine slovenskega slovstva in s tem miselnim vzorcem so se Slo-
venci srečevali v letih svojega šolanja. Prevladujoči pogled na kulturno pre-
teklost na Slovenskem nam morda najnazorneje pokaže obsežna Zgodovina
Slovencev, izdana leta 1979. Povzela je vzorec iz prevladujoče literature in ga v
naslednjih desetletjih presajala med svoje številne bralce. V poglavjih o kultu-
ri v opisih za čas do 19. stoletja najdemo jasne zapise, da je dejavnost večinoma
potekala v nemškem jeziku, nato pa sledi rez in za drugo polovico 19. stoletja
najdemo le orise slovenskega kulturnega razvoja,21 dotlej prevladujoče nemško
pa kot da se je izgubilo neznano kam.
Monografija o Filharmonični družbi v Ljubljani
odpira drugačne poglede
Bolj uravnotežen pogled na politično, gospodarsko in kulturno preteklost na
slovenskih tleh je spodbudilo večje zanimanje za srednjeevropski prostor po
padcu železne zavese in komunističnih režimov v vzhodni Evropi. Po osamo-
svojitvi Slovenije in njenem iskanju poti v evropske integracijske procese so
19 Fran Vatovec, Slovenski časnik 1557–1843 (Maribor: Založba Obzorja, 1961).
20 Dragotin Cvetko, Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem III (Ljubljana: Državna založba Slove-
nije, 1960), 334.
21 Zdenko Čepič et al., ur., Zgodovina Slovencev (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979), 522–526.
172
Vodnikovim Lublanskim novicam, pa skorajda sto strani. Poglavje, ko ni v
Ljubljani redno izhajal noben časopis v slovenskem jeziku, nosi naslov V tu-
jem zavetju in že s tem nakazuje, da naj nekdanji ljubljanski časopisi ne bi bili
»naši«, ker so izhajali v »napačnem« jeziku.19
Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem Dragotina Cvetka v treh
zvezkih ne odstopa od orisane sheme. V drugem zvezku odmerja dosti pros-
tora delovanju Filharmonične družbe v prvi polovici 19. stoletja. V tretjem
zvezku, v katerem opisuje glasbeno dogajanje od revolucije 1848 do 1. svetov-
ne vojne, pa je stopil oris delovanja filharmonične družba v senco veliko ob-
sežnejšim opisom glasbenega delovanja čitalnic, Dramatičnega društva, Glas-
bene matice in drugih slovenskih društev. Filharmonična družba je bila
omenjena večinoma le še v kontekstu slovensko-nemške ločnice v glasbeni de-
javnosti, kot ustanova, ki ovira še hitrejši razvoj slovenske glasbene ustvarjal-
nosti. Nacionalna nasprotja so bila npr. izpostavljena tudi pri primerjavi kon-
certnih programov Glasbene matice in Filharmonične družbe, pri čemer naj
bi bil »poudarek slovenskih koncertov na slovenskih in slovanskih, nemških pa
na nemških avtorjih«.20
Podobno sporočilo, da je bilo vse, kar ni potekalo v slovenskem jeziku,
Slovencem tuje, so bralcu sporočale tudi pregledne zgodovine slovenskega na-
roda ali zgodovine slovenskega slovstva in s tem miselnim vzorcem so se Slo-
venci srečevali v letih svojega šolanja. Prevladujoči pogled na kulturno pre-
teklost na Slovenskem nam morda najnazorneje pokaže obsežna Zgodovina
Slovencev, izdana leta 1979. Povzela je vzorec iz prevladujoče literature in ga v
naslednjih desetletjih presajala med svoje številne bralce. V poglavjih o kultu-
ri v opisih za čas do 19. stoletja najdemo jasne zapise, da je dejavnost večinoma
potekala v nemškem jeziku, nato pa sledi rez in za drugo polovico 19. stoletja
najdemo le orise slovenskega kulturnega razvoja,21 dotlej prevladujoče nemško
pa kot da se je izgubilo neznano kam.
Monografija o Filharmonični družbi v Ljubljani
odpira drugačne poglede
Bolj uravnotežen pogled na politično, gospodarsko in kulturno preteklost na
slovenskih tleh je spodbudilo večje zanimanje za srednjeevropski prostor po
padcu železne zavese in komunističnih režimov v vzhodni Evropi. Po osamo-
svojitvi Slovenije in njenem iskanju poti v evropske integracijske procese so
19 Fran Vatovec, Slovenski časnik 1557–1843 (Maribor: Založba Obzorja, 1961).
20 Dragotin Cvetko, Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem III (Ljubljana: Državna založba Slove-
nije, 1960), 334.
21 Zdenko Čepič et al., ur., Zgodovina Slovencev (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979), 522–526.
172
