Page 206 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 206
upor, nasilje in preživetje
desetletno veslanje na galeji. V primeru nezmožnosti veslanja bi ga poslali v
zapor in mu odsekali roko. Drugega Pirančana Riga Vidalija so obsodili na
dvoletno veslanje na galeji oz. na štiriletno zaporno kazen.149
V Sečoveljskih solinah so našli dve braceri: na eni je bilo 24 vreč soli, na
drugi pa 19. Pobegli posadki so sestavljali Mattio Cappa, Gregorio Paesan,
sin pok. Zorzija, Cristoforo Trani, Zuanne Nello, Zuannejev sin, Pietro Pita-
cco, Zuane Feron, sin pok. Nicoloja, imenovanega Natto alla Marina. V sod-
nem procesu 12. novembra 1614 so bili vsi izobčeni, če bi jih ujeli, bi za osem
let končali na galeji, oseba, ki bi jih prijela, pa bi dobila nagrado v višini 600
lir malih denarjev.150
Iz beneškega arhiva so bili za obdobje od 1543 do 1614 uporabljeni po-
datki tistih sodnih procesov proti tihotapcem soli, v katerih so bili udeleže-
ni prebivalci severozahodnih istrskih mest (Piran, Koper in cesarski Trst) oz.
tihotapci iz Benetk in zaledja (Bergamo, Chioggia, Marano idr.), ki so tiho-
tapili sol iz istrskih in paških solin. Providurji beneškega Magistrata za sol so
v 30 procesih, v katerih je bilo kaznivo dejanje dokazano, obsodili (večino v
odsotnosti) 59 tihotapcev oz. takih, ki so nezakonito poslovali s soljo. Ladjar-
ji (prevozniki) so bili praviloma doma iz okolice Benetk, Pirančani in Kopr-
čani pa so sol bodisi nezakonito prodali ali bili člani tihotapske posadke. Za
manjše količine tihotapljene soli (do kvarte) so morali prijeti obdolženci pra-
viloma plačati denarno kazen, za količino do enega stara so bili poleg denarne
kazni obsojeni še na krajšo zaporno kazen, za večje količine soli pa so jih ob-
sodili na galejo (minimalno od 18 mesecev do treh let). Tiste, ki so zbežali, so
v odsotnosti izgnali iz beneškega ozemlja. Če bi jih v tem obdobju zalotili na
beneškem ozemlju, bi bili poslani na galejo. V omenjenem obdobju je najhuj-
ša kazen doletela beneškega merilca, ki je več let goljufal pri merjenju soli. Ta
je bil poleg plačila 500 lir globe dosmrtno izgnan z beneškega ozemlja, v pri-
meru prijetja pa bi dosmrtno veslal na galeji.
Zaključek
Pridelavo soli, ki je bila državni monopol, je bilo zelo težko nadzirati. Komu-
na, lastniki solin in solinarji večinoma niso spoštovali stalno ponavljajočih se
dekretov, ki so prihajali iz Benetk. Zdi se, da so bili postavljeni (pet- in večlet-
ni) limiti le formalni, saj po zabeleženih podatkih dogovorjene (dovoljene)
količine soli niso nikoli presegli. Še težji pa je bil nadzor nad prodajo soli in
njenim iznosom iz solin. En sam čuvaj (kasneje pa od dva do štirje) ni zmo-
gel popolnega nadzora nad več sto hektarov velikim področjem piranskih so-
149 ASV, Provveditori al Sal, b. 378, »Notatorio«, 138.
150 ASV, Provveditori al Sal, b. 378, »Notatorio«, 152.
206
desetletno veslanje na galeji. V primeru nezmožnosti veslanja bi ga poslali v
zapor in mu odsekali roko. Drugega Pirančana Riga Vidalija so obsodili na
dvoletno veslanje na galeji oz. na štiriletno zaporno kazen.149
V Sečoveljskih solinah so našli dve braceri: na eni je bilo 24 vreč soli, na
drugi pa 19. Pobegli posadki so sestavljali Mattio Cappa, Gregorio Paesan,
sin pok. Zorzija, Cristoforo Trani, Zuanne Nello, Zuannejev sin, Pietro Pita-
cco, Zuane Feron, sin pok. Nicoloja, imenovanega Natto alla Marina. V sod-
nem procesu 12. novembra 1614 so bili vsi izobčeni, če bi jih ujeli, bi za osem
let končali na galeji, oseba, ki bi jih prijela, pa bi dobila nagrado v višini 600
lir malih denarjev.150
Iz beneškega arhiva so bili za obdobje od 1543 do 1614 uporabljeni po-
datki tistih sodnih procesov proti tihotapcem soli, v katerih so bili udeleže-
ni prebivalci severozahodnih istrskih mest (Piran, Koper in cesarski Trst) oz.
tihotapci iz Benetk in zaledja (Bergamo, Chioggia, Marano idr.), ki so tiho-
tapili sol iz istrskih in paških solin. Providurji beneškega Magistrata za sol so
v 30 procesih, v katerih je bilo kaznivo dejanje dokazano, obsodili (večino v
odsotnosti) 59 tihotapcev oz. takih, ki so nezakonito poslovali s soljo. Ladjar-
ji (prevozniki) so bili praviloma doma iz okolice Benetk, Pirančani in Kopr-
čani pa so sol bodisi nezakonito prodali ali bili člani tihotapske posadke. Za
manjše količine tihotapljene soli (do kvarte) so morali prijeti obdolženci pra-
viloma plačati denarno kazen, za količino do enega stara so bili poleg denarne
kazni obsojeni še na krajšo zaporno kazen, za večje količine soli pa so jih ob-
sodili na galejo (minimalno od 18 mesecev do treh let). Tiste, ki so zbežali, so
v odsotnosti izgnali iz beneškega ozemlja. Če bi jih v tem obdobju zalotili na
beneškem ozemlju, bi bili poslani na galejo. V omenjenem obdobju je najhuj-
ša kazen doletela beneškega merilca, ki je več let goljufal pri merjenju soli. Ta
je bil poleg plačila 500 lir globe dosmrtno izgnan z beneškega ozemlja, v pri-
meru prijetja pa bi dosmrtno veslal na galeji.
Zaključek
Pridelavo soli, ki je bila državni monopol, je bilo zelo težko nadzirati. Komu-
na, lastniki solin in solinarji večinoma niso spoštovali stalno ponavljajočih se
dekretov, ki so prihajali iz Benetk. Zdi se, da so bili postavljeni (pet- in večlet-
ni) limiti le formalni, saj po zabeleženih podatkih dogovorjene (dovoljene)
količine soli niso nikoli presegli. Še težji pa je bil nadzor nad prodajo soli in
njenim iznosom iz solin. En sam čuvaj (kasneje pa od dva do štirje) ni zmo-
gel popolnega nadzora nad več sto hektarov velikim področjem piranskih so-
149 ASV, Provveditori al Sal, b. 378, »Notatorio«, 138.
150 ASV, Provveditori al Sal, b. 378, »Notatorio«, 152.
206
