Page 245 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 245
pod zemljo
je v Divači kot Škocjanske jame. Železnica je bistveno spodbudila razmah tu-
ristične dejavnosti zlasti v Postojnski jami, saj je trasa nove železne ceste pel-
jala skozi Postojno. Železnica, ki je tako s finančnega kot časovnega vidika
olajšala potovanje, je v Postojno lahko relativno hitro pripeljala množico lju-
di. Dejstvo, da ni bila speljana v bližini Vilenice oziroma bližnje vasi Lokev, je
bilo izgubljena priložnost za številčnejši dotok obiskovalcev v jamo. Nekdan-
ja strateška pozicija jame ob glavni prometnici je s preusmeritvijo prometa ne-
gativno vplivala na obisk. Vendar so na stagnacijo turističnega obiska vpliva-
le tudi težave pri samem upravljanju jame. Upravljanje oziroma zaslužek od
jame se je vrsto let delil med cerkvijo in lastniki jame. Upravitelji, tako lo-
kavska kaplanija kot laična skupnost (županija, občina), se očitno niso izka-
zali kot dobri gospodarji, saj pogoste menjave kaplanov ter upraviteljev niso
prispevale k uspešnem turističnem razvoju in naposled pripeljale do odda-
je jame v najem.42 Kot slab primer upravljanja je bila Vilenica navedena tudi
v razpravi glede zakupa Postojnske jame oziroma njenega prehoda v zaseb-
ne roke. Italijansko planinsko društvo, ki si je sicer prizadevalo za ureditev in
promocijo jame, je po mnenju predsednika postojnske jamske komisije Anto-
na Globočnika prišlo prepozno, saj je Vilenico že označil kot »veliko luknjo
brez okrasja, ki je nihče več ne obišče« in je zaradi dolgoletnega plenjenja že v
precej slabem stanju (Savnik, 1960, 109–10; Kranjc, 2003, 27–28).
Škocjanske jame
V 19. stoletju so turistični obisk pričeli beležiti tudi v Škocjanskih jamah, kar
je bilo omogočeno in precej olajšano leta 1823 z izgradnjo stopnic: »Leta 1823
se je pojavil končno v osebi deželnega glavarja Tominca iz Sežane mož, ki je
naredil to znamenitost dostopno javnosti z namestitvijo poti v Veliko dolino,
ki jo je izpeljal s sodelovanjem krajev Naklo in Škocjan« (Müller, 2013, 30).
Območje doline je pripadalo skupnosti Naklo (Shaw, 1998, 224), upravljanje
podzemlja se torej ni delilo med več institucijami kot v primeru Vilenice.
Pot s petstotimi43 stopnicami je bila speljana do dna Velike doline, s či-
mer je bil omogočen obisk Tominčeve jame.44 Najugodnejša pot do jam naj
42 Prim.: Lanthieriji so zaradi dolgov skrbništvo nad jamo in knjigo gostov kmalu predali Muhovim
(Puc, 2000, 31–32; 34). Škocjanske jame se s takimi težavami niso srečevale, saj je območje spadalo
pod skupnost v Naklem.
43 Schmidl v svojem delu navaja 400 stopnic (Shaw, 1998, 244).
44 AST, Catasto Franceschino. Elaborati catastali (1818–1840), S/5.17.20.21 – Distratto di Sesa-
na, Comune di Nacla (S. Maurizio). Matej Tominc je bil okrajni glavar v Vrčneku (Švarcenek/
Schwarzenegg) v Brkinih, med letoma 1825 in 1831 v Sežani, naposled pa svetnik pri mestnem
in deželnem sodišču v Gorici (Slovenski biografski leksikon: http://www.slovenska-biografija.si/
oseba/sbi707813/, dostop 27. 7. 2015).
243
je v Divači kot Škocjanske jame. Železnica je bistveno spodbudila razmah tu-
ristične dejavnosti zlasti v Postojnski jami, saj je trasa nove železne ceste pel-
jala skozi Postojno. Železnica, ki je tako s finančnega kot časovnega vidika
olajšala potovanje, je v Postojno lahko relativno hitro pripeljala množico lju-
di. Dejstvo, da ni bila speljana v bližini Vilenice oziroma bližnje vasi Lokev, je
bilo izgubljena priložnost za številčnejši dotok obiskovalcev v jamo. Nekdan-
ja strateška pozicija jame ob glavni prometnici je s preusmeritvijo prometa ne-
gativno vplivala na obisk. Vendar so na stagnacijo turističnega obiska vpliva-
le tudi težave pri samem upravljanju jame. Upravljanje oziroma zaslužek od
jame se je vrsto let delil med cerkvijo in lastniki jame. Upravitelji, tako lo-
kavska kaplanija kot laična skupnost (županija, občina), se očitno niso izka-
zali kot dobri gospodarji, saj pogoste menjave kaplanov ter upraviteljev niso
prispevale k uspešnem turističnem razvoju in naposled pripeljale do odda-
je jame v najem.42 Kot slab primer upravljanja je bila Vilenica navedena tudi
v razpravi glede zakupa Postojnske jame oziroma njenega prehoda v zaseb-
ne roke. Italijansko planinsko društvo, ki si je sicer prizadevalo za ureditev in
promocijo jame, je po mnenju predsednika postojnske jamske komisije Anto-
na Globočnika prišlo prepozno, saj je Vilenico že označil kot »veliko luknjo
brez okrasja, ki je nihče več ne obišče« in je zaradi dolgoletnega plenjenja že v
precej slabem stanju (Savnik, 1960, 109–10; Kranjc, 2003, 27–28).
Škocjanske jame
V 19. stoletju so turistični obisk pričeli beležiti tudi v Škocjanskih jamah, kar
je bilo omogočeno in precej olajšano leta 1823 z izgradnjo stopnic: »Leta 1823
se je pojavil končno v osebi deželnega glavarja Tominca iz Sežane mož, ki je
naredil to znamenitost dostopno javnosti z namestitvijo poti v Veliko dolino,
ki jo je izpeljal s sodelovanjem krajev Naklo in Škocjan« (Müller, 2013, 30).
Območje doline je pripadalo skupnosti Naklo (Shaw, 1998, 224), upravljanje
podzemlja se torej ni delilo med več institucijami kot v primeru Vilenice.
Pot s petstotimi43 stopnicami je bila speljana do dna Velike doline, s či-
mer je bil omogočen obisk Tominčeve jame.44 Najugodnejša pot do jam naj
42 Prim.: Lanthieriji so zaradi dolgov skrbništvo nad jamo in knjigo gostov kmalu predali Muhovim
(Puc, 2000, 31–32; 34). Škocjanske jame se s takimi težavami niso srečevale, saj je območje spadalo
pod skupnost v Naklem.
43 Schmidl v svojem delu navaja 400 stopnic (Shaw, 1998, 244).
44 AST, Catasto Franceschino. Elaborati catastali (1818–1840), S/5.17.20.21 – Distratto di Sesa-
na, Comune di Nacla (S. Maurizio). Matej Tominc je bil okrajni glavar v Vrčneku (Švarcenek/
Schwarzenegg) v Brkinih, med letoma 1825 in 1831 v Sežani, naposled pa svetnik pri mestnem
in deželnem sodišču v Gorici (Slovenski biografski leksikon: http://www.slovenska-biografija.si/
oseba/sbi707813/, dostop 27. 7. 2015).
243
