Page 240 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 240
turizem v avstrijskem primorju
val 25 zlatnikov za razsvetljavo s svečami in baklami (Kranjc, 2002b, 57; Puc,
2000, 27).
Prvi natančen opis jame (leta 1748) dolgujemo dunajskemu matemati-
ku Johannu Antonu Naglu. Nagel je bil nad jamo navdušen in jo je označil
za najlepšo jamo, kar jih je kdaj obiskal. Prednost Vilenice je bila v njeni ugo-
dni prometno-strateški legi, olajševalno vlogo z vidika dostopnosti pa je odi-
grala bližina Trsta, pristanišča z velikim pretokom blaga in ljudi. Trst je bil iz-
hodiščna točka za itinerarije v svoji bližini (jama Vilenica, Lipica, Socerbska
jama). Pozitivno je na obisk vplivala tudi bližina kraljeve kobilarne v Lipici.
Tuji obiskovalci so v Vilenico najpogosteje prihajali ravno iz Trsta, od koder je
pot preko Bazovice in Lokve potekala s poštno kočijo.30 Bližina mesta je omo-
gočala boljšo prepoznavnost in dostopnost teh krajev tako v obdobju moder-
nega turističnega razvoja kot tudi pred njim.
V 18. stoletju je jamo obiskal Baltazar Hacquet, ki je v svojem delu
Oryctographia Carniolica opisal spust vanjo in vtis obiska. Sam vstop je bil po
njegovih izkušnjah preprost (vhodnih vrat najbrž še ni bilo, ker jih je Petazzi
dal postaviti oziroma zapreti vhod leta 1809), za spust v drugo in tretjo dvo-
rano pa je potreboval vrvi in lestvični drog.31 Pot oziroma steza v jami v času
njegovega obiska še ni bila urejena. Hacqueta je vodil domačin iz Lokve (Ba-
uer aus dem nächt gelegenen Orte), ki je po njegovem mnenju jamo dobro poz-
nal (Hacquet, 1778–1789, 40–41; Puc, 2000, 26). Ne Hacquet ne Nagel, ki sta
jamo opisala kot čudovito oziroma najlepšo, nista omenila organiziranih obi-
skov, torej obiskov turističnega oziroma množičnega tipa (Kranjc, 2002b, 57).
Jama je veljala za pravi podzemni svet čudes, biser z raznovrstnimi kris-
talnimi formacijami, velikimi stalagmiti razkošnih oblik in barv, s sijoči-
mi stenami, ki je bil v preteklosti precej slaven, saj so njegove lepote opeva-
li pesniki in pisatelji (Boegan, 1897, 10–16). Znana sta dva pesnika, Giuseppe
Compagnoni di Lugo leta 1795 s pesnitvijo La Grotta di Vileniza in leta 1802
Francesco Trevisani z La Grotta di Vileniza detta di Corgniale, kjer opeva le-
pote podzemlja, jih občuduje, a se jih hkrati boji: »Izkušeno medtem vodnik
rez reda sem ter tja razdeli, slamo suho, in nevidno prižge…oh! in vzdigne se
nenadoma predstava mila, ki brezmejno domišljijo ugrabi, in jo premaga! ...
Medtem pa moč izgubljajo osamljenih slamic iskre žareče, in kot plamenu sij
primanjkuje, tako oblike bogate predmetom bežijo, in ostaja le kakšna njih-
ova sled, kot od luči, ki jo uniči ter premaga, na novo oživljena groza« (Tre-
30 Agapito navaja, da je jama oddaljena približno dve pošti (poštni postaji) od Trsta – »in distanza di
circa due poste da questa città« (Agapito, 1823, 20).
31 Agapito (1823) za spust v jamo že omenja ozko kamnito stopnišče.
238
val 25 zlatnikov za razsvetljavo s svečami in baklami (Kranjc, 2002b, 57; Puc,
2000, 27).
Prvi natančen opis jame (leta 1748) dolgujemo dunajskemu matemati-
ku Johannu Antonu Naglu. Nagel je bil nad jamo navdušen in jo je označil
za najlepšo jamo, kar jih je kdaj obiskal. Prednost Vilenice je bila v njeni ugo-
dni prometno-strateški legi, olajševalno vlogo z vidika dostopnosti pa je odi-
grala bližina Trsta, pristanišča z velikim pretokom blaga in ljudi. Trst je bil iz-
hodiščna točka za itinerarije v svoji bližini (jama Vilenica, Lipica, Socerbska
jama). Pozitivno je na obisk vplivala tudi bližina kraljeve kobilarne v Lipici.
Tuji obiskovalci so v Vilenico najpogosteje prihajali ravno iz Trsta, od koder je
pot preko Bazovice in Lokve potekala s poštno kočijo.30 Bližina mesta je omo-
gočala boljšo prepoznavnost in dostopnost teh krajev tako v obdobju moder-
nega turističnega razvoja kot tudi pred njim.
V 18. stoletju je jamo obiskal Baltazar Hacquet, ki je v svojem delu
Oryctographia Carniolica opisal spust vanjo in vtis obiska. Sam vstop je bil po
njegovih izkušnjah preprost (vhodnih vrat najbrž še ni bilo, ker jih je Petazzi
dal postaviti oziroma zapreti vhod leta 1809), za spust v drugo in tretjo dvo-
rano pa je potreboval vrvi in lestvični drog.31 Pot oziroma steza v jami v času
njegovega obiska še ni bila urejena. Hacqueta je vodil domačin iz Lokve (Ba-
uer aus dem nächt gelegenen Orte), ki je po njegovem mnenju jamo dobro poz-
nal (Hacquet, 1778–1789, 40–41; Puc, 2000, 26). Ne Hacquet ne Nagel, ki sta
jamo opisala kot čudovito oziroma najlepšo, nista omenila organiziranih obi-
skov, torej obiskov turističnega oziroma množičnega tipa (Kranjc, 2002b, 57).
Jama je veljala za pravi podzemni svet čudes, biser z raznovrstnimi kris-
talnimi formacijami, velikimi stalagmiti razkošnih oblik in barv, s sijoči-
mi stenami, ki je bil v preteklosti precej slaven, saj so njegove lepote opeva-
li pesniki in pisatelji (Boegan, 1897, 10–16). Znana sta dva pesnika, Giuseppe
Compagnoni di Lugo leta 1795 s pesnitvijo La Grotta di Vileniza in leta 1802
Francesco Trevisani z La Grotta di Vileniza detta di Corgniale, kjer opeva le-
pote podzemlja, jih občuduje, a se jih hkrati boji: »Izkušeno medtem vodnik
rez reda sem ter tja razdeli, slamo suho, in nevidno prižge…oh! in vzdigne se
nenadoma predstava mila, ki brezmejno domišljijo ugrabi, in jo premaga! ...
Medtem pa moč izgubljajo osamljenih slamic iskre žareče, in kot plamenu sij
primanjkuje, tako oblike bogate predmetom bežijo, in ostaja le kakšna njih-
ova sled, kot od luči, ki jo uniči ter premaga, na novo oživljena groza« (Tre-
30 Agapito navaja, da je jama oddaljena približno dve pošti (poštni postaji) od Trsta – »in distanza di
circa due poste da questa città« (Agapito, 1823, 20).
31 Agapito (1823) za spust v jamo že omenja ozko kamnito stopnišče.
238
