Page 241 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 241
pod zemljo
visani, 1997, 26). Taki opisi so za začetek 19. stoletja tudi razumljivi, saj jama,
z izjemo bakel, še ni bila razsvetljena. Edini vir svetlobe je bil v rokah jam-
skega vodnika. Trevisani v svoji pesnitvi še omeni, da je bila lokacija priljubl-
jena izletniška točka tržaških meščanov, »ki v svojih nedrjih meščanom in
poštenim gospodičnam …«, saj v opombi še zapiše: »Kraj je zelo prijeten in
tržaška gospoda ob prostih dnevih često uživa v njegovi prikupnosti« (Trevi-
sani, 1997, 23; 28). Priljubljenost Vilenice pri meščanih Trsta se je postopoma
zmanjševala in proti koncu 19. stoletja je bil obisk že precej skromen. Nazadn-
je jih je z oglasom v tržaškem časopisu na jamski ples povabilo italijansko pla-
ninsko društvo leta 1895 (Boegan, 1897, 19–20; Puc, 2000, 34).
Le nekaj let po Trevisanovi pesnitvi je lastnik oziroma upravitelj jame,
grof Adelmo Petazzi, celoten izkupiček od vstopnine dokončno prepustil lo-
kavski kaplaniji, o čemer je pričal napis nad vhodom v jamo: »Liberaritate co-
mitis a Petazzi ecclesia Cornialensis accept (Po dovoljenju Petazzijev je sprejela
lokavska cerkev)«. Ta odločitev iz leta 1809 je bila strateška, saj je bil Petazzi
dolžnik lokavske kaplanije. Takrat ji je bil dolžan 226 goldinarjev od vstopni-
ne. Znesek ni bil nizek, saj je to pomenilo zaslužek od obiska 113 obiskovalcev
oziroma skupine obiskovalcev. Ob prenosu upravljanja so Petazzijevi obzida-
li in z vrati zaprli vhod v jamo (Puc, 2000, 28–30). Ključ je hranil lokavski žu-
pan (Supano dellà comunità di Corniale), ki je za plačilo dveh goldinarjev za
skupino obiskovalcev odprl vhod v jamo, v katero so se obiskovalci spustili po
ozkem kamnitem stopnišču. Za diskretno plačilo je župan priskrbel vodnike
in razsvetljavo (bakle), ki so jih izdelovali domačini iz točno določenega lesa,
ki »ni škodovalo oziroma kakor koli zakrilo sijaja in lepote stalaktitov« (Aga-
pito, 1823, 20–22). V jami so vaščani leta 1815 uspešno prodrli v njene notra-
nje dele in obiskovalcem omogočili ogled do tedaj še nepoznanega dela jame.32
Prvi tiskani opis jame – lahko bi rekli tudi turistični vodnik – je Aga-
pitovo delo Grotte e altri notevoli oggetti nelle vicinanze di Trieste iz leta 1823.
Jamo je opisal z navdušenjem, a hkrati z določenim strahom pred temačnim
in strašljivim svetom podzemlja, saj je zapisal, da so si takrat le najpogumnej-
ši raziskovalci upali po vrvi spustiti v globoka in veličastna skrivališča na robu
brezna. Iz jame, ki še ni imela električne razsvetljave, je bil fascinanten tudi
povratek, saj je oko že videne prikazni zaradi drugačne usmeritve svetlobe vi-
delo drugače (Agapito, 1823, 27–28). Le nekaj let po Agapitovem vodniku so v
32 AST, Catasto Franceschino. Elaborati catastali (1818–1840), S/5.17.20.21 – Distretto di Sesana,
Comune di Corgnale.
239
visani, 1997, 26). Taki opisi so za začetek 19. stoletja tudi razumljivi, saj jama,
z izjemo bakel, še ni bila razsvetljena. Edini vir svetlobe je bil v rokah jam-
skega vodnika. Trevisani v svoji pesnitvi še omeni, da je bila lokacija priljubl-
jena izletniška točka tržaških meščanov, »ki v svojih nedrjih meščanom in
poštenim gospodičnam …«, saj v opombi še zapiše: »Kraj je zelo prijeten in
tržaška gospoda ob prostih dnevih često uživa v njegovi prikupnosti« (Trevi-
sani, 1997, 23; 28). Priljubljenost Vilenice pri meščanih Trsta se je postopoma
zmanjševala in proti koncu 19. stoletja je bil obisk že precej skromen. Nazadn-
je jih je z oglasom v tržaškem časopisu na jamski ples povabilo italijansko pla-
ninsko društvo leta 1895 (Boegan, 1897, 19–20; Puc, 2000, 34).
Le nekaj let po Trevisanovi pesnitvi je lastnik oziroma upravitelj jame,
grof Adelmo Petazzi, celoten izkupiček od vstopnine dokončno prepustil lo-
kavski kaplaniji, o čemer je pričal napis nad vhodom v jamo: »Liberaritate co-
mitis a Petazzi ecclesia Cornialensis accept (Po dovoljenju Petazzijev je sprejela
lokavska cerkev)«. Ta odločitev iz leta 1809 je bila strateška, saj je bil Petazzi
dolžnik lokavske kaplanije. Takrat ji je bil dolžan 226 goldinarjev od vstopni-
ne. Znesek ni bil nizek, saj je to pomenilo zaslužek od obiska 113 obiskovalcev
oziroma skupine obiskovalcev. Ob prenosu upravljanja so Petazzijevi obzida-
li in z vrati zaprli vhod v jamo (Puc, 2000, 28–30). Ključ je hranil lokavski žu-
pan (Supano dellà comunità di Corniale), ki je za plačilo dveh goldinarjev za
skupino obiskovalcev odprl vhod v jamo, v katero so se obiskovalci spustili po
ozkem kamnitem stopnišču. Za diskretno plačilo je župan priskrbel vodnike
in razsvetljavo (bakle), ki so jih izdelovali domačini iz točno določenega lesa,
ki »ni škodovalo oziroma kakor koli zakrilo sijaja in lepote stalaktitov« (Aga-
pito, 1823, 20–22). V jami so vaščani leta 1815 uspešno prodrli v njene notra-
nje dele in obiskovalcem omogočili ogled do tedaj še nepoznanega dela jame.32
Prvi tiskani opis jame – lahko bi rekli tudi turistični vodnik – je Aga-
pitovo delo Grotte e altri notevoli oggetti nelle vicinanze di Trieste iz leta 1823.
Jamo je opisal z navdušenjem, a hkrati z določenim strahom pred temačnim
in strašljivim svetom podzemlja, saj je zapisal, da so si takrat le najpogumnej-
ši raziskovalci upali po vrvi spustiti v globoka in veličastna skrivališča na robu
brezna. Iz jame, ki še ni imela električne razsvetljave, je bil fascinanten tudi
povratek, saj je oko že videne prikazni zaradi drugačne usmeritve svetlobe vi-
delo drugače (Agapito, 1823, 27–28). Le nekaj let po Agapitovem vodniku so v
32 AST, Catasto Franceschino. Elaborati catastali (1818–1840), S/5.17.20.21 – Distretto di Sesana,
Comune di Corgnale.
239
