Page 252 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 252
turizem v avstrijskem primorju
leta 1880 ni imela ograje) (Müller, 1890, 201; Shaw, 1998, 245), neurejenosti
poti v podzemlju ter dvomu o tem, ali so se vsi obiskovalci v knjigo dejansko
vpisali. Obisk je bil sredi stoletja ocenjen na okrog 150 posameznikov na leto.
Cena za obisk je takrat podobno kot v Vilenici znašala 15 krajcarjev. Za precej
naporen pohod (penosa escursione), torej ogled jam, ki tedaj še niso bile pove-
zane, so obiskovalci najemali domačine, ki so dobro poznali območje (Shaw,
2008, 50; Shaw, 1998, 239, 244; Müller, 1890, 5; Agapito, 1823, 172).
Premiki v raziskovalnem smislu so se pričeli proti sredini stoletja pod
vodstvom tržaškega strokovnjaka za vodnjake Ivana Svetine. Svetina je imel
za nalogo iskati oskrbo z vodo za bližnji Trst – konec 30-ih let je v jami po
toku reke prodrl do 3. slapa oziroma 100 metrov v notranjost (Müller, 2013,
30–31; Habe, 1974, 24; Shaw, 1998, 244). Naslednji je bil Adolf Schmidl, ki
je v petdesetih letih po naročilu c.-kr. ministrstva za trgovino intenzivno ra-
ziskoval podzemlje v Škocjanu.46 Na območju je skupaj z idrijskimi rudarji,
tržaškim gasilcem in Ivanom Rudolfom opravljal analize za melioracijo no-
tranjskih kraških polj in raziskavo podzemnega toka reke Reke med Škocja-
nom ter Devinom tudi z namenom zajetja tržaškega vodovoda. Po jami je bilo
mogoče potovati tudi s čolnom, kar so prvič prakticirali že junija 1840, febru-
arja leta 1851 pa je Schmidl z ekipo prišel do Mahorčičeve jame in odkril (kas-
nejšo) Schmidlovo dvorano ter prehod v Rudolfovo dvorano. Njegova skupi-
na je prodrla do 6. slapa oziroma 300 metrov v notranjost (Müller, 1887, 85;
Shaw, 1998, 244).
Schimdl je bil pomemben tudi z vidika promocije turizma v Škocjan-
skih jamah, saj je svoje izsledke objavljal v znanstvenih revijah in časopisih.
O jamah so konec 50-ih oziroma 60-ih let že pisali tudi turistični vodniki.
Jame omenjata Murray leta 1858 in Bädeker leta 1868, ki sta jih označila celo
kot lepše od Postojnske (which some prefer to Adelsberg ali even more imposing
than those of Adelsberg), ampak zaradi slabše dostopnosti verjetno manj obis-
kane (but much more difficult of access) (Shaw, 1998, 246).
Obdobje, ki je močno zaznamovalo turizem v Škocjanskih jamah, je
nastopilo z ustanovitvijo odseka/sekcije za raziskovanje jam (Abtheilung für
Grottenforschung) pri primorski sekciji nemško-avstrijskega planinskega dru-
štva (DuÖAV) (Pazze, 1893, 142–43). Primorska sekcija DuÖAV – Sektion
Küstenland des DuÖAV je bila ustanovljena v Trstu leta 1873. Bila je aktivna
na področju urejanja planinskih koč, poti, organiziranja predavanj, turistič-
nih izletov in imela pomembno vlogo pri razvoju jamskega turizma (Batagelj,
46 Adolf Schmidl je veliko raziskoval kraško podzemlje in je zaslužen za utemeljitev speleologije kot
znanstvene discipline. Prišel je do novih odkritij v Postojnski jami in bil uspešen publicist ter pro-
moviral Škocjanske jame, pisal o dostopu, nastanitvah in ceni (Shaw, 2008, 52).
250
leta 1880 ni imela ograje) (Müller, 1890, 201; Shaw, 1998, 245), neurejenosti
poti v podzemlju ter dvomu o tem, ali so se vsi obiskovalci v knjigo dejansko
vpisali. Obisk je bil sredi stoletja ocenjen na okrog 150 posameznikov na leto.
Cena za obisk je takrat podobno kot v Vilenici znašala 15 krajcarjev. Za precej
naporen pohod (penosa escursione), torej ogled jam, ki tedaj še niso bile pove-
zane, so obiskovalci najemali domačine, ki so dobro poznali območje (Shaw,
2008, 50; Shaw, 1998, 239, 244; Müller, 1890, 5; Agapito, 1823, 172).
Premiki v raziskovalnem smislu so se pričeli proti sredini stoletja pod
vodstvom tržaškega strokovnjaka za vodnjake Ivana Svetine. Svetina je imel
za nalogo iskati oskrbo z vodo za bližnji Trst – konec 30-ih let je v jami po
toku reke prodrl do 3. slapa oziroma 100 metrov v notranjost (Müller, 2013,
30–31; Habe, 1974, 24; Shaw, 1998, 244). Naslednji je bil Adolf Schmidl, ki
je v petdesetih letih po naročilu c.-kr. ministrstva za trgovino intenzivno ra-
ziskoval podzemlje v Škocjanu.46 Na območju je skupaj z idrijskimi rudarji,
tržaškim gasilcem in Ivanom Rudolfom opravljal analize za melioracijo no-
tranjskih kraških polj in raziskavo podzemnega toka reke Reke med Škocja-
nom ter Devinom tudi z namenom zajetja tržaškega vodovoda. Po jami je bilo
mogoče potovati tudi s čolnom, kar so prvič prakticirali že junija 1840, febru-
arja leta 1851 pa je Schmidl z ekipo prišel do Mahorčičeve jame in odkril (kas-
nejšo) Schmidlovo dvorano ter prehod v Rudolfovo dvorano. Njegova skupi-
na je prodrla do 6. slapa oziroma 300 metrov v notranjost (Müller, 1887, 85;
Shaw, 1998, 244).
Schimdl je bil pomemben tudi z vidika promocije turizma v Škocjan-
skih jamah, saj je svoje izsledke objavljal v znanstvenih revijah in časopisih.
O jamah so konec 50-ih oziroma 60-ih let že pisali tudi turistični vodniki.
Jame omenjata Murray leta 1858 in Bädeker leta 1868, ki sta jih označila celo
kot lepše od Postojnske (which some prefer to Adelsberg ali even more imposing
than those of Adelsberg), ampak zaradi slabše dostopnosti verjetno manj obis-
kane (but much more difficult of access) (Shaw, 1998, 246).
Obdobje, ki je močno zaznamovalo turizem v Škocjanskih jamah, je
nastopilo z ustanovitvijo odseka/sekcije za raziskovanje jam (Abtheilung für
Grottenforschung) pri primorski sekciji nemško-avstrijskega planinskega dru-
štva (DuÖAV) (Pazze, 1893, 142–43). Primorska sekcija DuÖAV – Sektion
Küstenland des DuÖAV je bila ustanovljena v Trstu leta 1873. Bila je aktivna
na področju urejanja planinskih koč, poti, organiziranja predavanj, turistič-
nih izletov in imela pomembno vlogo pri razvoju jamskega turizma (Batagelj,
46 Adolf Schmidl je veliko raziskoval kraško podzemlje in je zaslužen za utemeljitev speleologije kot
znanstvene discipline. Prišel je do novih odkritij v Postojnski jami in bil uspešen publicist ter pro-
moviral Škocjanske jame, pisal o dostopu, nastanitvah in ceni (Shaw, 2008, 52).
250
