Page 254 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 254
turizem v avstrijskem primorju
z namenom, da bi ohranili pretekli popis obiskovalcev. Njen namen je bil po-
leg tega tudi sistematično in temeljito raziskovanje kraških jam. Raziskovalna
sekcija pri DuÖAV in jamska komisija Società Alpina delle Giulie sta bili tudi
prvi v Trstu ustanovljeni in delujoči speleološki organizaciji, ki sta raziskovali
območje kraških jam. Po ustanovitvi Slovenskega planinskega društva (1893)
so se nekatere njegove sekcije kmalu posvetile raziskovanju jamskega podze-
mlja (Kranjc, 1997, 103).48
Ob ustanovitvi je imela jamarska sekcija 37 članov, ki so bili aktivni pri
raziskovanju in že v prvem letu delovanja poročali o 5 temeljito raziskanih in
25 delno raziskanih jamah. Leta 1884 je c.-kr. primorsko namestništvo raz-
glasilo Vodniški red za primorsko sekcijo nemško-avstrijskega planinskega
društva (Kundmachung der k. k. küstenländischen Statthalterei vom 2. Au-
gust 1884, womit die nachstehende Bergführer-Ordnung für das Küstenland
eingeführt wird), ki je določal vodenje po gorah in kraških jamah. Voden-
je je bilo pod nadzorom okrajne politične oblasti, ki je o poteku dela poroča-
la namestništvu. Uradno priznan gorski vodnik je bila lahko le zanesljiva ose-
ba dobrega ugleda, treznosti, močne korporature in trdnega zdravja. V redu
so bili določeni tudi pristojnosti in predpisi za delovanje pooblaščenih vod-
nikov. Z ureditvijo vodniške službe so bile na podlagi podanih ocen lokalnih
oblasti določene tudi tarife za plačevanje vodniških uslug. Cena za vstopni-
co, ki so jih obiskovalci še naprej lahko kupili v Gombačevi gostilni v Mata-
vunu (Zu den St. Kanzianer Grotten), kjer se je nahajala tudi knjiga gostov,
je znašala 30 krajcarjev na osebo, za člane planinskega kluba je bil obisk brez-
plačen. Za vodnika se je dodatno plačalo še 20 krajcarjev na uro za posamez-
nika in 10 krajcarjev na uro za več obiskovalcev. Za vsako svečo so plačali 10
krajcarjev. Obiskovalec si je lahko ogledal večji del jame, priporočen je bil po-
hod (ob uporabi bark, lestev in vrvi) do Rudolfove dvorane. Vodniki v jamah
so bili domačini iz Matavuna Jože Antončič, Miha Gombač, Luka Gombač,
Jože Cerkvenik (oče), Juri Cerkvenik in Pavel Antončič, ki so večinoma govo-
rili slovensko, nekateri tudi malo nemško in italijansko.49 Poleg omenjenih so
po jami vodili tudi kmetje iz Matavuna in Škocjana. V času upravljanja jam-
skega odseka so ogledi navadno potekali v skupinah po štiri ali pet oseb in
trajali dve uri. Dodatni vodnik je obiskovalce spremljal v primeru, da so jamo
obiskale tudi ženske.50 Postopoma, s prodiranjem in urejanjem poti, so obisko-
48 Na Dunaju je bilo prvo društvo ustanovljeno leta 1879 – Verein für Höhlenkunde. Prvo speleološko
društvo na slovenskem ozemlju je bilo ustanovljeno leta 1889 v Postojni (Anthron). Društvo za ra-
ziskovanje podzemeljskih jam na Kranjskem je bilo ustanovljeno v Ljubljani leta 1910.
49 Med njimi so bili tudi nekateri, ki so pomagali pri najpomembnejših podzemnih raziskavah.
50 Prva ženska obiskovalka je prišla do petega slapa 28. novembra 1886 (Müller, 1887, 9–10).
252
z namenom, da bi ohranili pretekli popis obiskovalcev. Njen namen je bil po-
leg tega tudi sistematično in temeljito raziskovanje kraških jam. Raziskovalna
sekcija pri DuÖAV in jamska komisija Società Alpina delle Giulie sta bili tudi
prvi v Trstu ustanovljeni in delujoči speleološki organizaciji, ki sta raziskovali
območje kraških jam. Po ustanovitvi Slovenskega planinskega društva (1893)
so se nekatere njegove sekcije kmalu posvetile raziskovanju jamskega podze-
mlja (Kranjc, 1997, 103).48
Ob ustanovitvi je imela jamarska sekcija 37 članov, ki so bili aktivni pri
raziskovanju in že v prvem letu delovanja poročali o 5 temeljito raziskanih in
25 delno raziskanih jamah. Leta 1884 je c.-kr. primorsko namestništvo raz-
glasilo Vodniški red za primorsko sekcijo nemško-avstrijskega planinskega
društva (Kundmachung der k. k. küstenländischen Statthalterei vom 2. Au-
gust 1884, womit die nachstehende Bergführer-Ordnung für das Küstenland
eingeführt wird), ki je določal vodenje po gorah in kraških jamah. Voden-
je je bilo pod nadzorom okrajne politične oblasti, ki je o poteku dela poroča-
la namestništvu. Uradno priznan gorski vodnik je bila lahko le zanesljiva ose-
ba dobrega ugleda, treznosti, močne korporature in trdnega zdravja. V redu
so bili določeni tudi pristojnosti in predpisi za delovanje pooblaščenih vod-
nikov. Z ureditvijo vodniške službe so bile na podlagi podanih ocen lokalnih
oblasti določene tudi tarife za plačevanje vodniških uslug. Cena za vstopni-
co, ki so jih obiskovalci še naprej lahko kupili v Gombačevi gostilni v Mata-
vunu (Zu den St. Kanzianer Grotten), kjer se je nahajala tudi knjiga gostov,
je znašala 30 krajcarjev na osebo, za člane planinskega kluba je bil obisk brez-
plačen. Za vodnika se je dodatno plačalo še 20 krajcarjev na uro za posamez-
nika in 10 krajcarjev na uro za več obiskovalcev. Za vsako svečo so plačali 10
krajcarjev. Obiskovalec si je lahko ogledal večji del jame, priporočen je bil po-
hod (ob uporabi bark, lestev in vrvi) do Rudolfove dvorane. Vodniki v jamah
so bili domačini iz Matavuna Jože Antončič, Miha Gombač, Luka Gombač,
Jože Cerkvenik (oče), Juri Cerkvenik in Pavel Antončič, ki so večinoma govo-
rili slovensko, nekateri tudi malo nemško in italijansko.49 Poleg omenjenih so
po jami vodili tudi kmetje iz Matavuna in Škocjana. V času upravljanja jam-
skega odseka so ogledi navadno potekali v skupinah po štiri ali pet oseb in
trajali dve uri. Dodatni vodnik je obiskovalce spremljal v primeru, da so jamo
obiskale tudi ženske.50 Postopoma, s prodiranjem in urejanjem poti, so obisko-
48 Na Dunaju je bilo prvo društvo ustanovljeno leta 1879 – Verein für Höhlenkunde. Prvo speleološko
društvo na slovenskem ozemlju je bilo ustanovljeno leta 1889 v Postojni (Anthron). Društvo za ra-
ziskovanje podzemeljskih jam na Kranjskem je bilo ustanovljeno v Ljubljani leta 1910.
49 Med njimi so bili tudi nekateri, ki so pomagali pri najpomembnejših podzemnih raziskavah.
50 Prva ženska obiskovalka je prišla do petega slapa 28. novembra 1886 (Müller, 1887, 9–10).
252
