Page 257 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 257
pod zemljo
došlico zaigrala godba. Obiskovalci so se spustili do Rudolfove dvorane. Po
obisku, ki je trajal eno uro, so bili navdušeni gosti že pošteno lačni in žejni.
Zabave in druženja s tem ni bilo konec, saj se je popoldne začel ples, ki je tra-
jal pozno v noč. Člani sekcije so bili na podlagi uspešnega obiska mnenja,
da bi bila nadaljnja organizacija jamskega praznika primerna »turistična po-
nudba« za tuje goste. Prva slavnostna organizacija jamskega praznika je tako
potekala že prihodnje leto (2. maja). Jama je bila praznično razsvetljena, obis-
kovalce je v Schmidlovi jami pričakala tudi godba, ki je bila nujni sestavni del
tovrstnih dogodkov. Po obisku jame je sledila zabava. Tovrstna organizacija je
potekala vsako leto do leta 1911, z izjemo leta 1895, in sicer v mesecu maju ali
juniju. V obdobju 1894–1900 so jo organizirali na binkoštni ponedeljek. Po-
sebno slavje je bilo 10. maja 1888, ker so slab mesec prej odkrili Jamo s pon-
vicami. Tistega leta so zabeležili velik obisk Angležev, Francozov, Italijanov,
»Slovanov« in Nemcev (Pazze, 1893, 197–200, 228–30, 269).
Poleg praznovanj in turistične dejavnosti je jamarska sekcija nadaljevala
s prodiranjem in raziskovanjem. Novim odkritjem je sledila ureditev poti in
dostopa za obiskovalce. Leta 1886 je bila urejena pot iz Betajne do Mariničeve
in Mahorčičeve jame. Štiri leta kasneje so prodrli do 25. slapa in novoodkritih
dvoran (Pazze, 1893, 306).53 Josef Marinitsch in novopridruženi raziskovalec,
Josip Novak iz Trsta, sta skupaj z domačini leta 1893 prodrla do Mrtvega jeze-
ra, ki ga je Marinitsch poimenoval Jezero smrti (Müller, 1998, 59). V nasled-
njih letih sta se nadaljevala raziskovanje v jamah ter sistematično urejanje tu-
ristične poti. Za nadaljnji turistični razvoj sta bila pomembna odkritje Tihe
jame leta 1904 in usmeritev poti iz Müllerjeve jame v to smer, ki so jo temelji-
to izboljšali leta 1911.
Tudi obisk (tujcev) se je v jami postopoma večal. V knjigo gostov so, po
podatkih iz literature, člani jamarske sekcije primorskega nemško-avstrijskega
planinskega društva vpisovali tudi ekskurzije oziroma raziskovalne odprave v
jame. Po uvedbi jamskega slavja so se zaradi množičnega obiska v knjigo vpi-
sovali pretežno le tuji obiskovalci. Statistiko turističnega obiskovanja so urad-
no začeli voditi z letom 1901. V obdobju 1901–1913 je bilo število obiskovalcev
ocenjeno med 2.000 in 3.000 na letni ravni, natančneje 2.230 ljudi leta 1903,
2.960 leta 1904 in 3.013 leta 1905 (Shaw, 1998, 239). Število obiskovalcev je za-
znamovala predvsem udeležba na jamskem prazniku v mesecu juniju, sicer
je 80 % vseh turistov v jame prihajalo ravno v obdobju od maja do septem-
bra. Škocjanske jame so obiskali tudi eminentni posamezniki, tako znanstve-
53 Zasluge za omenjena odkritja ne gredo le Hankeju, Marinitschu in Müllerju, saj je že sam Pazze v
svoji kroniki pohvalil delo iznajdljivih, spretnih in marljivih domačinov, brez katerih ne bi dosegli
takih rezultatov.
255
došlico zaigrala godba. Obiskovalci so se spustili do Rudolfove dvorane. Po
obisku, ki je trajal eno uro, so bili navdušeni gosti že pošteno lačni in žejni.
Zabave in druženja s tem ni bilo konec, saj se je popoldne začel ples, ki je tra-
jal pozno v noč. Člani sekcije so bili na podlagi uspešnega obiska mnenja,
da bi bila nadaljnja organizacija jamskega praznika primerna »turistična po-
nudba« za tuje goste. Prva slavnostna organizacija jamskega praznika je tako
potekala že prihodnje leto (2. maja). Jama je bila praznično razsvetljena, obis-
kovalce je v Schmidlovi jami pričakala tudi godba, ki je bila nujni sestavni del
tovrstnih dogodkov. Po obisku jame je sledila zabava. Tovrstna organizacija je
potekala vsako leto do leta 1911, z izjemo leta 1895, in sicer v mesecu maju ali
juniju. V obdobju 1894–1900 so jo organizirali na binkoštni ponedeljek. Po-
sebno slavje je bilo 10. maja 1888, ker so slab mesec prej odkrili Jamo s pon-
vicami. Tistega leta so zabeležili velik obisk Angležev, Francozov, Italijanov,
»Slovanov« in Nemcev (Pazze, 1893, 197–200, 228–30, 269).
Poleg praznovanj in turistične dejavnosti je jamarska sekcija nadaljevala
s prodiranjem in raziskovanjem. Novim odkritjem je sledila ureditev poti in
dostopa za obiskovalce. Leta 1886 je bila urejena pot iz Betajne do Mariničeve
in Mahorčičeve jame. Štiri leta kasneje so prodrli do 25. slapa in novoodkritih
dvoran (Pazze, 1893, 306).53 Josef Marinitsch in novopridruženi raziskovalec,
Josip Novak iz Trsta, sta skupaj z domačini leta 1893 prodrla do Mrtvega jeze-
ra, ki ga je Marinitsch poimenoval Jezero smrti (Müller, 1998, 59). V nasled-
njih letih sta se nadaljevala raziskovanje v jamah ter sistematično urejanje tu-
ristične poti. Za nadaljnji turistični razvoj sta bila pomembna odkritje Tihe
jame leta 1904 in usmeritev poti iz Müllerjeve jame v to smer, ki so jo temelji-
to izboljšali leta 1911.
Tudi obisk (tujcev) se je v jami postopoma večal. V knjigo gostov so, po
podatkih iz literature, člani jamarske sekcije primorskega nemško-avstrijskega
planinskega društva vpisovali tudi ekskurzije oziroma raziskovalne odprave v
jame. Po uvedbi jamskega slavja so se zaradi množičnega obiska v knjigo vpi-
sovali pretežno le tuji obiskovalci. Statistiko turističnega obiskovanja so urad-
no začeli voditi z letom 1901. V obdobju 1901–1913 je bilo število obiskovalcev
ocenjeno med 2.000 in 3.000 na letni ravni, natančneje 2.230 ljudi leta 1903,
2.960 leta 1904 in 3.013 leta 1905 (Shaw, 1998, 239). Število obiskovalcev je za-
znamovala predvsem udeležba na jamskem prazniku v mesecu juniju, sicer
je 80 % vseh turistov v jame prihajalo ravno v obdobju od maja do septem-
bra. Škocjanske jame so obiskali tudi eminentni posamezniki, tako znanstve-
53 Zasluge za omenjena odkritja ne gredo le Hankeju, Marinitschu in Müllerju, saj je že sam Pazze v
svoji kroniki pohvalil delo iznajdljivih, spretnih in marljivih domačinov, brez katerih ne bi dosegli
takih rezultatov.
255
