Page 258 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 258
turizem v avstrijskem primorju
niki, kakor leta 1890 francoski speleolog E. A. Martel in avstrijski speleolog F.
Kraus, kakor tudi kraljeve družine, med njimi že leta 1838 saksonski kralj Fri-
derik Avgust II. ali leta 1899 romunski kralj Karol I. Hohenzollern-Sigmarin-
gen, ki je tudi finančno podprl ureditev nove poti v jame (Habe, 1974, 30–33;
Shaw, 1998, 242).
Škocjanske jame so tekom 19. stoletja iz relativno nepoznanega območja
postopoma postale priljubljena in uspešna turistična destinacija. Kljub ure-
ditvi dostopa, raziskovalnim začetkom in urejanju poti je bil vsaj do polovi-
ce stoletja obisk skromnejši. Poti oziroma jame med seboj niso bile povezane
in kljub stopnicam je bilo potovanje po podzemlju še vedno precej naporno
(Agapito, 1823). Le interes za raziskovanje – od čisto praktičnega iskanja vod-
nih virov in raziskovanja podzemnega toka reke Reke – je sprožil intenziv-
nejša dela pri prodiranju v še neodkrite dele jam. Pomembno prelomnico je
predstavljal prihod nemško-avstrijskega planinskega društva, ki se je s svojo
jamsko sekcijo usmerilo tako v raziskovalna dela kot vlaganja v turistično in-
frastrukturo. Njegovo delovanje lahko v obeh ozirih označimo kot uspešno.
V relativno kratkem času je jamski sekciji uspelo urediti in povezati jame ter
promovirati destinacijo. Nedvomno so ji v prid igrala nova odkritja oziroma
še nevalorizirane naravne danosti, ki so v dobi razvoja modernega jamskega
turizma predstavljale potencial razvoja.
Postojnska jama
Največji razvoj je v 19. stoletju doživela Postojnska jama, ki je bila do Velike
dvorane odkrita že prej (Janša-Zorn, 1998), leta 1818 pa je Luka Čeč, pomožni
svetličar, odkril še drugi del jame do Velike gore. Luka Čeč jo je namreč odkril
»med poskusom namestitve piramide s transparentim napisom, z dobrodošli-
co cesarju Francu I. in njegovi ženi Karli Avgusti« (Čuk, 2009, 50). Ravno ta
obisk je bil nehoten vzrok za odkritje drugega dela jame, ki jo je še isto leto obi-
skal prestolonaslednik Ferdinand. Naslednje leto je bila z uvedbo knjige gostov
celotna jama odprta za turistične obiskovalce. To letnico štejejo kot začetek or-
ganiziranega turizma v jami. Pred tem odkritjem je bil vhod v jamo nezavaro-
van, v njej ni bilo razsvetljave in posebne ureditve vodniške službe. Ureditev
jame za turistični obisk je vodil Josip Jeršinovič, blagajnik in upravnik jame do
leta 1823. Jeršinovič je naročil izgradnjo lesenega mostu čez reko Pivko v Veli-
ki dvorani, postavitev stopnic k na novo odkritemu delu jame in ureditev ste-
ze v notranje rove. Za obisk v jamo je bila uvedena vstopnina, z letom 1824 so
bile postavljene jamske vstopnice. Takrat so odrasli za obisk odšteli 24, vojaki
256
niki, kakor leta 1890 francoski speleolog E. A. Martel in avstrijski speleolog F.
Kraus, kakor tudi kraljeve družine, med njimi že leta 1838 saksonski kralj Fri-
derik Avgust II. ali leta 1899 romunski kralj Karol I. Hohenzollern-Sigmarin-
gen, ki je tudi finančno podprl ureditev nove poti v jame (Habe, 1974, 30–33;
Shaw, 1998, 242).
Škocjanske jame so tekom 19. stoletja iz relativno nepoznanega območja
postopoma postale priljubljena in uspešna turistična destinacija. Kljub ure-
ditvi dostopa, raziskovalnim začetkom in urejanju poti je bil vsaj do polovi-
ce stoletja obisk skromnejši. Poti oziroma jame med seboj niso bile povezane
in kljub stopnicam je bilo potovanje po podzemlju še vedno precej naporno
(Agapito, 1823). Le interes za raziskovanje – od čisto praktičnega iskanja vod-
nih virov in raziskovanja podzemnega toka reke Reke – je sprožil intenziv-
nejša dela pri prodiranju v še neodkrite dele jam. Pomembno prelomnico je
predstavljal prihod nemško-avstrijskega planinskega društva, ki se je s svojo
jamsko sekcijo usmerilo tako v raziskovalna dela kot vlaganja v turistično in-
frastrukturo. Njegovo delovanje lahko v obeh ozirih označimo kot uspešno.
V relativno kratkem času je jamski sekciji uspelo urediti in povezati jame ter
promovirati destinacijo. Nedvomno so ji v prid igrala nova odkritja oziroma
še nevalorizirane naravne danosti, ki so v dobi razvoja modernega jamskega
turizma predstavljale potencial razvoja.
Postojnska jama
Največji razvoj je v 19. stoletju doživela Postojnska jama, ki je bila do Velike
dvorane odkrita že prej (Janša-Zorn, 1998), leta 1818 pa je Luka Čeč, pomožni
svetličar, odkril še drugi del jame do Velike gore. Luka Čeč jo je namreč odkril
»med poskusom namestitve piramide s transparentim napisom, z dobrodošli-
co cesarju Francu I. in njegovi ženi Karli Avgusti« (Čuk, 2009, 50). Ravno ta
obisk je bil nehoten vzrok za odkritje drugega dela jame, ki jo je še isto leto obi-
skal prestolonaslednik Ferdinand. Naslednje leto je bila z uvedbo knjige gostov
celotna jama odprta za turistične obiskovalce. To letnico štejejo kot začetek or-
ganiziranega turizma v jami. Pred tem odkritjem je bil vhod v jamo nezavaro-
van, v njej ni bilo razsvetljave in posebne ureditve vodniške službe. Ureditev
jame za turistični obisk je vodil Josip Jeršinovič, blagajnik in upravnik jame do
leta 1823. Jeršinovič je naročil izgradnjo lesenega mostu čez reko Pivko v Veli-
ki dvorani, postavitev stopnic k na novo odkritemu delu jame in ureditev ste-
ze v notranje rove. Za obisk v jamo je bila uvedena vstopnina, z letom 1824 so
bile postavljene jamske vstopnice. Takrat so odrasli za obisk odšteli 24, vojaki
256
