Page 181 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 181
moda, mediji in elite ...
ga posebnega glamurja. Če ste pogledali te naše politike ali go-
spodarstvenike … jaz bi jim rekla, da so to bili sivi ljudje. Vse je
bilo enolično. Če so ženske morda bolj pazile na zunanji izgled, je
ta izgled bil vendarle dokaj monoton, ekstravaganca ni bila ravno
dobrodošla. Pri moških pa sploh, oblačila moškega so se morala
zliti s takratno egalitarno ideologijo … moški, ki bi oblekel nekaj
izstopajočega ali si nadel drago švicarsko uro, bi takoj postal ali
sumljiv ali preveč buržoazen … Zanimivo mi je bilo kot novinar-
ki opazovati, kako so v tranziciji nekateri menedžerji, ki so bili v
socializmu čisto običajni rdeči direktorji, zdaj kar naenkrat dobi-
li nove barve, nove kroje, nov glamur, celo njihove žene so posta-
le bolj pomembne. Nekateri so po teh modnih eskhibicijah posta-
li tako razvpiti s svojimi ženami, da smo jih v medijih imenovali
kar harmonični pari … En tak par je še posebej znan po tem, on
direktor, ona podjetnica, barvno zmeraj usklajena do potankosti
na vseh dogodkih … če ona nosi roza obleko, bo on iz istega bla-
ga imel narejeno roza kravato, če ona nosi belo večerno toaleto, pa
on temu primerno identično bel šal.
Iz ekspliciranih izrek se da sklepati, da so tranzicijske elite iskale od-
govore na različne kriterije izjemnosti in uspešnosti, tako materialne kakor
simbolne. Da bi razumeli, kako se je v to mašinerijo družbene reprodukcije
in transformacije tranzicijskih elit vklopila moda kot element vidne druž-
bene distinkcije, bomo uporabili pojem polja sociologa Pierra Bourdieuja.
Polje je po njem strukturiran družbeni prostor, v katerem se odvijajo boji
za privilegirane družbene pozicije in seveda za moč, vpliv in oblast v zadn-
ji instanci. Toda polje ima specifične norme, rekli bi, da ima svoja »pravila
igre«, od koder vznikne nekaj, čemur Bourdieu reče habitus. Pri slednjem
gre za družbeni podsistem, katerega regulativne oblike vsebujejo naziran-
ja, obnašanja in delovanja posameznikov v nekem družbenem prostoru.
Vsako polje potemtakem zaradi svoje habitualne sestavljenosti, ki je polju
konstitutivna in inherentna hkrati, deluje po principu družbene diferencia-
cije, ki v družbi proizvaja različne individualne ali kolektivne antagonizme.
V vsakem polju se vzpostavljajo odnosi moči med različnimi »vrstami ka-
pitala«, kakor pravi Bourdieu, s katerimi bi se bodisi pridobilo bodisi obdr-
žalo pomembne položaje (Bourdieu 1994b: 53–57). Zgodovina elit kaže, da
se posamezniki, ki se na začetku svojih življenjskih in poslovnih poti pre-
težno ukvarjajo z akumulacijo materialnega in finančnega kapitala (v ob-
liki nepremičnega in premičnega premoženja), sčasoma, ko si zagotovijo
181
ga posebnega glamurja. Če ste pogledali te naše politike ali go-
spodarstvenike … jaz bi jim rekla, da so to bili sivi ljudje. Vse je
bilo enolično. Če so ženske morda bolj pazile na zunanji izgled, je
ta izgled bil vendarle dokaj monoton, ekstravaganca ni bila ravno
dobrodošla. Pri moških pa sploh, oblačila moškega so se morala
zliti s takratno egalitarno ideologijo … moški, ki bi oblekel nekaj
izstopajočega ali si nadel drago švicarsko uro, bi takoj postal ali
sumljiv ali preveč buržoazen … Zanimivo mi je bilo kot novinar-
ki opazovati, kako so v tranziciji nekateri menedžerji, ki so bili v
socializmu čisto običajni rdeči direktorji, zdaj kar naenkrat dobi-
li nove barve, nove kroje, nov glamur, celo njihove žene so posta-
le bolj pomembne. Nekateri so po teh modnih eskhibicijah posta-
li tako razvpiti s svojimi ženami, da smo jih v medijih imenovali
kar harmonični pari … En tak par je še posebej znan po tem, on
direktor, ona podjetnica, barvno zmeraj usklajena do potankosti
na vseh dogodkih … če ona nosi roza obleko, bo on iz istega bla-
ga imel narejeno roza kravato, če ona nosi belo večerno toaleto, pa
on temu primerno identično bel šal.
Iz ekspliciranih izrek se da sklepati, da so tranzicijske elite iskale od-
govore na različne kriterije izjemnosti in uspešnosti, tako materialne kakor
simbolne. Da bi razumeli, kako se je v to mašinerijo družbene reprodukcije
in transformacije tranzicijskih elit vklopila moda kot element vidne druž-
bene distinkcije, bomo uporabili pojem polja sociologa Pierra Bourdieuja.
Polje je po njem strukturiran družbeni prostor, v katerem se odvijajo boji
za privilegirane družbene pozicije in seveda za moč, vpliv in oblast v zadn-
ji instanci. Toda polje ima specifične norme, rekli bi, da ima svoja »pravila
igre«, od koder vznikne nekaj, čemur Bourdieu reče habitus. Pri slednjem
gre za družbeni podsistem, katerega regulativne oblike vsebujejo naziran-
ja, obnašanja in delovanja posameznikov v nekem družbenem prostoru.
Vsako polje potemtakem zaradi svoje habitualne sestavljenosti, ki je polju
konstitutivna in inherentna hkrati, deluje po principu družbene diferencia-
cije, ki v družbi proizvaja različne individualne ali kolektivne antagonizme.
V vsakem polju se vzpostavljajo odnosi moči med različnimi »vrstami ka-
pitala«, kakor pravi Bourdieu, s katerimi bi se bodisi pridobilo bodisi obdr-
žalo pomembne položaje (Bourdieu 1994b: 53–57). Zgodovina elit kaže, da
se posamezniki, ki se na začetku svojih življenjskih in poslovnih poti pre-
težno ukvarjajo z akumulacijo materialnega in finančnega kapitala (v ob-
liki nepremičnega in premičnega premoženja), sčasoma, ko si zagotovijo
181
