Page 200 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 200
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
in patetiko, moralno odličnost in fabricirano medijsko performanco, ce-
lovit življenski stil in mistificiran blišč, vsebino in videz (prim. Goffman
1959: 24–25). Z oblačenjem in modo označujejo svojo družbeno veljavo, sta-
tus in položaj. Zdi se, da je tovrstno označevanje različnega položaja in
statusa skrbneje pospremljeno v družbi, v kateri njene elite doživljajo po-
membne ekonomske preboje, statusne spremembe in mobilnosti po druž-
beni lestvici. In obdobje tranzicije je takšna družbenozgodovinska okoliš-
čina, ki od slovenskih elit terja, da modo, oblačenje in oblačila ne jemljejo
zgolj kot načine, na kakršne komunicirajo njihovi posamezniki ali skupi-
ne, ampak kot sredstvo, s pomočjo katerega se grupirajo, mrežijo, osmišlja-
jo, ograjujejo od množice oziroma neelite in se prek tega modnega sporazu-
mevanja tudi utemeljujejo kot elitne družbene skupine. A naša etnografija
razkriva še eno zanimivost, in sicer to, da tako producenti, reproducen-
ti kakor konzumenti modne družbene razlike svoj govor o modi nepos-
redno vežejo še na nekaj drugega, ne na golo oblačenje, vežejo ga namreč
na življenjski stil posameznika ali skupine. Vzajemna interesna sprega elit,
medijev in modne industrije je modi elit dodala globljo in celovitejšo iden-
titetno dimenzijo (prim. Davis 1992). Sporočilo, ki ga konzumenti medij-
skih sporočil sprejemajo, je jasno, kakor domiselno pravi INFm12: »moda
ni le pokrivanje telesa s krpami blaga, mediji in elite skupaj jo prikazujejo
kot celostno osebnost«. S tem oblačila niso le mrtvi izdelki na elitnih telesih,
ampak žive dobrine s prestižno dodano vrednostjo. Življenjski stil sloven-
skih novodobnih elit bi lahko opredelili kot novo obliko tranzicijske druž-
bene integracije, pri kateri imamo opravka s konstrukcijo simbolne neena-
kosti v družbi. Večino današnjih teoretsko veljavnih socioloških definicij
življenjskega stila združuje poudarjanje dveh značilnosti pojma življenjske-
ga stila: simbolne družbene neenakosti se konstruirajo performativno (tj.
izrekanje o podobnostih in razlikah ustvarja pripadnosti in razlikovanja).
Življenjski stil izgubi prizvok banalnosti, ki ga bremeni, če ga operaciona-
liziramo kot kulturno komunikacijsko konstrukcijo družbenih razlik, ne
pa kot različne načine življenja, ki so zgolj kulturni in družbeni odraz ži-
vljenjskih pogojev. Predpostavljena performativna in komunikacijska di-
menzija življenjskega stila potegneta za seboj razumevanje življenjskega
stila kot celostne senzibilnosti, ki izhaja iz estetskega okusa, etične drže,
moralne odličnosti, imenitnega družbenega statusa ipd. (gl. Luthar 2002;
Luthar & Kropivnik 2004). Tako imenovani »življenjski stil« je, kakor pra-
vi Tadej Praprotnik, v resnici le intencionalen piarovski diskurz »elitnih«
posameznikov, s katerim prikrijejo in pokrijejo povsem banalne in neeli-
200
in patetiko, moralno odličnost in fabricirano medijsko performanco, ce-
lovit življenski stil in mistificiran blišč, vsebino in videz (prim. Goffman
1959: 24–25). Z oblačenjem in modo označujejo svojo družbeno veljavo, sta-
tus in položaj. Zdi se, da je tovrstno označevanje različnega položaja in
statusa skrbneje pospremljeno v družbi, v kateri njene elite doživljajo po-
membne ekonomske preboje, statusne spremembe in mobilnosti po druž-
beni lestvici. In obdobje tranzicije je takšna družbenozgodovinska okoliš-
čina, ki od slovenskih elit terja, da modo, oblačenje in oblačila ne jemljejo
zgolj kot načine, na kakršne komunicirajo njihovi posamezniki ali skupi-
ne, ampak kot sredstvo, s pomočjo katerega se grupirajo, mrežijo, osmišlja-
jo, ograjujejo od množice oziroma neelite in se prek tega modnega sporazu-
mevanja tudi utemeljujejo kot elitne družbene skupine. A naša etnografija
razkriva še eno zanimivost, in sicer to, da tako producenti, reproducen-
ti kakor konzumenti modne družbene razlike svoj govor o modi nepos-
redno vežejo še na nekaj drugega, ne na golo oblačenje, vežejo ga namreč
na življenjski stil posameznika ali skupine. Vzajemna interesna sprega elit,
medijev in modne industrije je modi elit dodala globljo in celovitejšo iden-
titetno dimenzijo (prim. Davis 1992). Sporočilo, ki ga konzumenti medij-
skih sporočil sprejemajo, je jasno, kakor domiselno pravi INFm12: »moda
ni le pokrivanje telesa s krpami blaga, mediji in elite skupaj jo prikazujejo
kot celostno osebnost«. S tem oblačila niso le mrtvi izdelki na elitnih telesih,
ampak žive dobrine s prestižno dodano vrednostjo. Življenjski stil sloven-
skih novodobnih elit bi lahko opredelili kot novo obliko tranzicijske druž-
bene integracije, pri kateri imamo opravka s konstrukcijo simbolne neena-
kosti v družbi. Večino današnjih teoretsko veljavnih socioloških definicij
življenjskega stila združuje poudarjanje dveh značilnosti pojma življenjske-
ga stila: simbolne družbene neenakosti se konstruirajo performativno (tj.
izrekanje o podobnostih in razlikah ustvarja pripadnosti in razlikovanja).
Življenjski stil izgubi prizvok banalnosti, ki ga bremeni, če ga operaciona-
liziramo kot kulturno komunikacijsko konstrukcijo družbenih razlik, ne
pa kot različne načine življenja, ki so zgolj kulturni in družbeni odraz ži-
vljenjskih pogojev. Predpostavljena performativna in komunikacijska di-
menzija življenjskega stila potegneta za seboj razumevanje življenjskega
stila kot celostne senzibilnosti, ki izhaja iz estetskega okusa, etične drže,
moralne odličnosti, imenitnega družbenega statusa ipd. (gl. Luthar 2002;
Luthar & Kropivnik 2004). Tako imenovani »življenjski stil« je, kakor pra-
vi Tadej Praprotnik, v resnici le intencionalen piarovski diskurz »elitnih«
posameznikov, s katerim prikrijejo in pokrijejo povsem banalne in neeli-
200
