Page 201 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 201
moda, mediji in elite ...
tne motivacije. Če se domnevni elitnež prične modno oblačiti, bi se s tem
morebiti samorazkrinkal pred javnostjo: njegova modna oprava bi izpadla
kot pozerstvo ali hipokrizija, saj bi s tem v zelo ostri luči razkazal svojo pre-
tenzijo po plezanju po družbeni lestvici, kar pa kajpak ni zaželeno sporoči-
lo, tudi pri Slovencih ne. Zato je potrebno »isto stanje stvari«, torej njihove
poskuse po statusnem plezanju in razkazovanju distinkcije nevtralizirati
oziroma naturalizirati. Isto stanje stvari se ne sme več prikazovati kot gola
slučajnost, še manj kot obupen poskus plezanja v elite, ampak se mora pri-
kazati kot naravno stanje stvari, podobno kakor pri mitu (za več o principu
»istega stanja stvari« gl. Praprotnik 2012: 80–81). Pri medijskih transforma-
cijah elitnih posameznikov v nosilce družbeno situirane identitete pride do
fetišistične sprevrnitve, ko se določene »značilnosti« posameznika ne doje-
majo več kot zgolj slučajne značilnosti, ki jih ima ta oseba. Nasprotno, z re-
prezentacijo takih značilnosti (denimo z razkazovanjem modne oprave na
medijskih promenadah) posameznik »izpričuje« svojo naravno stanje stva-
ri, svojo »elitnost«. Da pride do tega inverznega branja, da se slučajnosti
pripiše usoda, naši elitneži in elitnice, kakor je prepričan Praprotnik, pot-
rebujejo »življenjski stil« – šele ta, rečeno z levi-straussovsko terminologi-
jo, konstruirano kulturo spremeni v »naturo«. Ko ljudstvo prepozna njegov
ali njen življenjski stil, je tudi modna oprava edino pravilna in logična po-
teza: elitnež ali elitnica se ne oblači modno, ker hoče plezati po statusni le-
stvici; tak domnevni elitnež ali elitnica s svojo modno opravo izpričuje svoj
življenjski stil, izpričuje svojo skoraj »genetsko« zapisano elitnost. Ne ob-
lači se modno, ker ima neke parcialne, nizkotne, banalne motivacije, ki pa
jih je treba prekriti z modnim dekorjem in masko, torej prevaro, modno se
oblači, ker je tako najbolj »avtentičen«, ker je to njegov ali njen resnični jaz,
s katerim izpričuje svoj življenjski stil, svoje vrednote, prepričanja. Z buj-
nim produciranjem novih življenjskih stilov in modnih performanc sku-
ša elita vedno znova pokazati na obstoj družbene razlike, ki je v njen prid
(gl. Praprotnik 2012: 90, 99). Pričujoča etnografija nakazuje, da informator-
ji modo elit neposredno povezujejo z njihovim življenjskim stilom, slednje-
ga pa z okusom, kulturno preferenco, družbenim statusom, razrednim po-
ložajem in medijsko modno performanco. Moda tako dobesedno postane
esencializirano utelešenje njihovih življenj, karier in uspehov.
201
tne motivacije. Če se domnevni elitnež prične modno oblačiti, bi se s tem
morebiti samorazkrinkal pred javnostjo: njegova modna oprava bi izpadla
kot pozerstvo ali hipokrizija, saj bi s tem v zelo ostri luči razkazal svojo pre-
tenzijo po plezanju po družbeni lestvici, kar pa kajpak ni zaželeno sporoči-
lo, tudi pri Slovencih ne. Zato je potrebno »isto stanje stvari«, torej njihove
poskuse po statusnem plezanju in razkazovanju distinkcije nevtralizirati
oziroma naturalizirati. Isto stanje stvari se ne sme več prikazovati kot gola
slučajnost, še manj kot obupen poskus plezanja v elite, ampak se mora pri-
kazati kot naravno stanje stvari, podobno kakor pri mitu (za več o principu
»istega stanja stvari« gl. Praprotnik 2012: 80–81). Pri medijskih transforma-
cijah elitnih posameznikov v nosilce družbeno situirane identitete pride do
fetišistične sprevrnitve, ko se določene »značilnosti« posameznika ne doje-
majo več kot zgolj slučajne značilnosti, ki jih ima ta oseba. Nasprotno, z re-
prezentacijo takih značilnosti (denimo z razkazovanjem modne oprave na
medijskih promenadah) posameznik »izpričuje« svojo naravno stanje stva-
ri, svojo »elitnost«. Da pride do tega inverznega branja, da se slučajnosti
pripiše usoda, naši elitneži in elitnice, kakor je prepričan Praprotnik, pot-
rebujejo »življenjski stil« – šele ta, rečeno z levi-straussovsko terminologi-
jo, konstruirano kulturo spremeni v »naturo«. Ko ljudstvo prepozna njegov
ali njen življenjski stil, je tudi modna oprava edino pravilna in logična po-
teza: elitnež ali elitnica se ne oblači modno, ker hoče plezati po statusni le-
stvici; tak domnevni elitnež ali elitnica s svojo modno opravo izpričuje svoj
življenjski stil, izpričuje svojo skoraj »genetsko« zapisano elitnost. Ne ob-
lači se modno, ker ima neke parcialne, nizkotne, banalne motivacije, ki pa
jih je treba prekriti z modnim dekorjem in masko, torej prevaro, modno se
oblači, ker je tako najbolj »avtentičen«, ker je to njegov ali njen resnični jaz,
s katerim izpričuje svoj življenjski stil, svoje vrednote, prepričanja. Z buj-
nim produciranjem novih življenjskih stilov in modnih performanc sku-
ša elita vedno znova pokazati na obstoj družbene razlike, ki je v njen prid
(gl. Praprotnik 2012: 90, 99). Pričujoča etnografija nakazuje, da informator-
ji modo elit neposredno povezujejo z njihovim življenjskim stilom, slednje-
ga pa z okusom, kulturno preferenco, družbenim statusom, razrednim po-
ložajem in medijsko modno performanco. Moda tako dobesedno postane
esencializirano utelešenje njihovih življenj, karier in uspehov.
201
