Page 242 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 242
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
vanje problemov drugim za časnikarstvo in novinarstvo ni neobičajno.
Ugotavlja, da časnikarji, novinarji in medijski ustvarjalci redko govorijo o
upadanju lastne moči. Gans je identificiral šest načinov odzivanja novinar-
jev in časnikarjev na njihove težave: kritika »avtsajderjev« (npr. novinarska
kritika ekonomskih trendov v medijskih hišah), avtorefleksija, javno novi-
narstvo, izpostavljanje pomanjkljivosti občinstva, kritika kolegov (predv-
sem »novinarskih zvezd«, ki da so se prodale komercialnim interesom) in
percepcija novinarstva kot dejavnosti v zatonu (Gans 2003: 35–43). Tudi v
naši etnografiji zaposleni v Primorskih novicah izpostavljajo domnevno
spremenjene medijske navade bralcev kot razlog ranljivosti njihovega eko-
nomskega položaja. Slednje opremijo še s sodbo, da so pomanjkljivosti
bralstva v tem, da je postalo nezainteresirano za resne in kakovostne novi-
ce na račun zabavnih vsebin (npr. lokalno primorsko edicijo Žurnala v času
izhajanja tega dnevnika zaznavajo kot neposrednega tekmeca na lokalnem
časopisnem trgu »zaradi svoje brezplačnosti, množične naklade, dobrega
marketinga in distribucije« (INFž4)). V etnografiji se resda na nekaj mestih
pojavi mimobežna akterska informacija, da naj bi bili bralci Primorskih no-
vic pretežno starejši ljudje, toda ekspliciran informatorkin pogled je zani-
miv še toliko, ker nasprotuje uveljavljeni developmentalistični paradigmi v
zgodovini tiska, ki trdi, da so mediji tisti, katerih družbene okoliščine jih
silijo v nenehno prilagajanje občinstvom, bralstvu, konzumentom in manj
obratno, če hočejo biti ekonomsko uspešni. Toda tu se pojavi tudi vprašan-
je ne le vsebinske in konceptualne, temveč tudi poslovne in upravljalske na-
rave: če časopis domnevno pozna pretežni generacijski ali socialni značaj
svojih bralcev in ta povrhu vsega ni najbolj v skladu z intencami novitet ča-
sopisa, čemu vztrajati pri njih, če to prej škodi kakor koristi uspešnosti ča-
sopisa pri bralcih? Kaj pa če tu ni kaj bolj narobe z željami in potrebami ča-
sopisa kakor željami in potrebami bralcev? To je vprašanje, ki si ga bodo
morali slej ko prej nerezervirano postaviti tudi upravljalci časopisnih pod-
jetij, časnikarji, uredniki in novinarji, saj reprodukcija pogleda, da naj bi
občinstvo prispevalo k težavam novinarstva in časopisne industrije zaradi
slabega okusa, pasivnosti in nezainteresiranosti prej kaže na razočaranost
profesije, da ji ni uspelo prepričati občinstva o njihovi prednosti. O tem nas
še dodatno prepričuje naslednja samozavestna novinarska izreka: »Dnevnik
je dobra odločitev. In se je izkazala za uspešno potezo, ker naše okolje potre-
buje dnevni časopis in ker je prav vsak dan v časopisu nekaj, kar bralci, ki ži-
vijo s svojim okoljem, morajo izvedeti.« (INFž4). Ni naš namen polemizira-
ti s posameznimi informatorskimi stališči, pač pa želimo izluščiti tiste
242
vanje problemov drugim za časnikarstvo in novinarstvo ni neobičajno.
Ugotavlja, da časnikarji, novinarji in medijski ustvarjalci redko govorijo o
upadanju lastne moči. Gans je identificiral šest načinov odzivanja novinar-
jev in časnikarjev na njihove težave: kritika »avtsajderjev« (npr. novinarska
kritika ekonomskih trendov v medijskih hišah), avtorefleksija, javno novi-
narstvo, izpostavljanje pomanjkljivosti občinstva, kritika kolegov (predv-
sem »novinarskih zvezd«, ki da so se prodale komercialnim interesom) in
percepcija novinarstva kot dejavnosti v zatonu (Gans 2003: 35–43). Tudi v
naši etnografiji zaposleni v Primorskih novicah izpostavljajo domnevno
spremenjene medijske navade bralcev kot razlog ranljivosti njihovega eko-
nomskega položaja. Slednje opremijo še s sodbo, da so pomanjkljivosti
bralstva v tem, da je postalo nezainteresirano za resne in kakovostne novi-
ce na račun zabavnih vsebin (npr. lokalno primorsko edicijo Žurnala v času
izhajanja tega dnevnika zaznavajo kot neposrednega tekmeca na lokalnem
časopisnem trgu »zaradi svoje brezplačnosti, množične naklade, dobrega
marketinga in distribucije« (INFž4)). V etnografiji se resda na nekaj mestih
pojavi mimobežna akterska informacija, da naj bi bili bralci Primorskih no-
vic pretežno starejši ljudje, toda ekspliciran informatorkin pogled je zani-
miv še toliko, ker nasprotuje uveljavljeni developmentalistični paradigmi v
zgodovini tiska, ki trdi, da so mediji tisti, katerih družbene okoliščine jih
silijo v nenehno prilagajanje občinstvom, bralstvu, konzumentom in manj
obratno, če hočejo biti ekonomsko uspešni. Toda tu se pojavi tudi vprašan-
je ne le vsebinske in konceptualne, temveč tudi poslovne in upravljalske na-
rave: če časopis domnevno pozna pretežni generacijski ali socialni značaj
svojih bralcev in ta povrhu vsega ni najbolj v skladu z intencami novitet ča-
sopisa, čemu vztrajati pri njih, če to prej škodi kakor koristi uspešnosti ča-
sopisa pri bralcih? Kaj pa če tu ni kaj bolj narobe z željami in potrebami ča-
sopisa kakor željami in potrebami bralcev? To je vprašanje, ki si ga bodo
morali slej ko prej nerezervirano postaviti tudi upravljalci časopisnih pod-
jetij, časnikarji, uredniki in novinarji, saj reprodukcija pogleda, da naj bi
občinstvo prispevalo k težavam novinarstva in časopisne industrije zaradi
slabega okusa, pasivnosti in nezainteresiranosti prej kaže na razočaranost
profesije, da ji ni uspelo prepričati občinstva o njihovi prednosti. O tem nas
še dodatno prepričuje naslednja samozavestna novinarska izreka: »Dnevnik
je dobra odločitev. In se je izkazala za uspešno potezo, ker naše okolje potre-
buje dnevni časopis in ker je prav vsak dan v časopisu nekaj, kar bralci, ki ži-
vijo s svojim okoljem, morajo izvedeti.« (INFž4). Ni naš namen polemizira-
ti s posameznimi informatorskimi stališči, pač pa želimo izluščiti tiste
242
